Na praznični dan nam evangelist Luka pripoveduje lepo zgodbo o srečanju Marije in Elizabete. Marija je žena, ki je blagoslovljena bolj kakor vse druge žene, kajti ob tem srečanju v sebi nosi samega Gospoda. Kar Luka pripoveduje, je čudovita zgodba o srečanju. Štirinajstletno dekle odrine in hiti v gore; mora biti samozavestna žena, ko si upa sama na večdnevno pot. Spodbudila jo je izkušnja Boga v prizoru oznanjenja. Ko Elizabeta pride v stik z Marijino rodovitnostjo, z Novim, ki rase v njej, Dete v njej poskoči. In napolnjena je s Svetim Duhom. Postane prerokinja, ki v Mariji spozna skrivnost njenega materinstva. V tej čudoviti zgodbi ne gre le za takratno dogajanje, ki ga danes lahko uvrstimo v adventni čas in ne v sredo poletja, ampak je ta prizor predvsem vzor vsakega globokega človeškega srečanja. V vsakem srečanju gre za to, da v drugem odkrijemo Kristusovo skrivnost. Vsak nosi v sebi Kristusa. Če to razumemo, potem »otrok« v nas poskoči. Odkrijemo skrivnost drugega in svojo lastno skrivnost. Pridemo v stik z otrokom v sebi. Da bi bilo takšno srečanje mogoče, pa moramo vstati kakor Marija in se podati na pot. Da bi prišli k drugemu, moramo stati na lastnih nogah. In iti moramo preko gora, preko hribov ovir in predsodkov, da bi drugega videli takšnega, kakršen je. Nenazadnje se v tem prazničnem dnevu mnogi podajo na romanje, četudi v oddaljen ali samoten kraj, da bi se srečali z Marijo, z drugimi romarji, s samim seboj ...
Elizabeta blagruje Marijo ta pa odgovarja s hvalnico, ki jo Luka oblikuje tako, da lahko postane tudi naša pesem. Vsakdo si lahko poje to čudovito pesem in s tem slavi Boga, ki se je ozrl tudi na njegovo nepomembnost in mu storil velike reči. V tej pesmi prihaja do izraza, da Bog zavrača vsa naša merila in prav to, kar je v nas nizko, povišuje in lačno nasičuje. Marijo je povzdignil v nebo, da na nas razdaja svoj materinski blagoslov in daje polnost upanja, da bomo tudi mi nekoč povzdignjeni v nebeško veselje. Nenazadnje je to tudi cilj našega življenjskega romanja - najvišja točka našega »pohoda«.

Povzeto po: A. Grün, Jezus - podoba človeka (Lukov evangelij)