Notranje jedro greha je nasprotovanje Bogu. Zato more samo Bog po Kristusu odpuščati grehe. Težje si predstavljamo, da smo »žalili Boga«, kot videti socialno razsežnost greha, ko smo prizadeli sočloveka. Na začetku evangelija Kristus kliče k spreobrnjenju in pokori: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (Mr 1,15) Spreobrnjenje neposredno zadeva naš odnos do Boga in do bližnjega. Novo življenje po evangeliju je povzeto v dvojni zapovedi: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo« in »ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« (Mr 12,30-31). Greh je potemtakem zavračanje Božje ljubezni in hkrati ranitev ljubezni do bližnjega. Greha pa se zavedamo le toliko, kolikor se srečamo z Božjo ljubeznijo. To pojasnjuje, zakaj so imeli svetniki tako izostren čut za greh. Bolj, ko jih je Božja ljubezen prevzemala, bolj jih je bolelo, da so z grehom prizadeli Božjo ljubezen.
Jezus je svojo oblast odpuščati grehe prenesel na svoje učence, da bi v njegovem imenu izvrševali »službo sprave« (2 Kor 5,18), »odpuščali grehe«. (Jn 20,21-23) Največje in najlepše, kar morejo ljudje storiti v Jezusovi moči, je izreči drugim besedo: »Jaz te odvežem tvojih grehov«.
Jezus je postavil zakrament spovedi, da bi po njegovem odhodu grešni ljudje lahko po prejeti odvezi ostali blizu Bogu. Spoved je kakor rešilni pas, ki so ga vrgli z ladje Cerkve. S spovedjo postane krstna milost znova učinkovita. Spoved »zakrpa« kar je z grehom raztrgano.
besedilo pripravil: Boris Rozman, kaplan
foto: Barbara Debeljak