1. Popolna iskrenost in odprtost. Neiskreni in vase zaprti ljudje se v duhovnem življenju izpostavljajo velikim nevarnostim. Jezus se jim ne razodeva na višji način, ker ve, da od posebnih milosti ne bodo imeli nikakršnih koristi. »Spovednik je zdravnik duš. Kako more zdravnik predpisati dobro zdravilo, če ne pozna bolezni?«
Pogosto se dogaja, da ne bi pokvarili svojega ugleda pred duhovnikom, da prikrijemo nekaj od slabega, kar smo storili. V tem pogledu je močna izkušnja svetega Pija iz Pietrelcine, ki je tistim, ki niso bili iskreni pri spovedi, naštel vse njihove »pozabljene« greh. Zelo pomembno je, da ne olepšujemo svoje grešnosti.
Tisti, ki se spovedujejo naredijo veliko uslugo tudi duhovnikom, ker jim spovedi pomagajo, da se bolje spovedujejo tudi sami in jih spodbuja k dobremu. Duhovniki so nagrajeni z odkritostjo tistih, ki se spovedujejo, in z dejstvom, da so Jezusovo orodje.
2. Ponižnost je drugo zahtevano razpoloženje za dobro spoved. Ošabnost zadržuje človeka v temi, tako se ne poglobi v prepad svoje bede. Nobena krivda ni prevelika, če jo le priznamo, izpovemo in z zaupanjem vržemo v ogenj Božjega usmiljenja.
3. Tretja prvina je pokorščina. Nepokoren kristjan ne bo nič dosegel, čeprav bi ga spovedal sam Jezus. Nepokorna oseba ne napreduje v popolnosti in se v duhovnem življenju ne znajde. Pokorščina je tista točka, ki vzbuja največ ugovorov, kar se tiče spovedi. Neprijetno je spovedati se duhovniku, saj je tudi on grešnik, kakor jaz. Spovedovati se je potrebno in zveličavno. Potrebno je zaupati, da nam Jezus govori po posredovanju duhovnikov.

Pripravil: Boris Rozman, kaplan