Cerkev na tratici, v njej kraljuje sveta Lucija...
V nedeljo, 13. 12. 2015, smo v Dražgošah praznovali god sv. Lucije. S praznovanjem smo pričeli že na predvečer praznika z romarskim pohodom pod geslom Z lučko k Lučki in tako na nek način oživeli tradicijo naših prednikov, ki so že zvečer poromali v k sv. Luciji v Dražgoše in poiskali prenočišče pri domačinih. Po izročilu so mnogi romarji, ki so se zatekali k sv. Luciji čudežno spregledali.
Deklica Lucija je živela na Siciliji v času Dioklecijnovega preganjanja. Lucijo je mati vodila na grobove svetih mučencev in ji pripovedovala njihove zgodbe. Tako je mlada Lucija vzljubila Jezusa. Zaradi obljube devištva Bogu, je zavrnila poroko z bogatim poganom. Njen užaljeni, nesojeni mož jo je sam ovadil in pripeljal pred oblasti. Kljub grožnjam ni hotela zatajiti vere. Dali so jo žgati z ognjem in polivati z vrelim oljem, a ostala je trdna, neuklonljiva in nepoškodovana. Pred smrtjo je še prejela evharistijo in napovedala bližnji konec preganjanja kristjanov, njena prerokba se je uresničila in leta 312 je postalo krščanstvo državna vera, ki so jo kristjani smeli javno izpovedovati.
Njeno ime izhaja iz latinske besede, ki pomeni luč, svetlobo, poleg tega je tudi zavetnica vida in jo največkrat upodabljajo s pladnjem in parom oči na njem. Po legendi si je Lucija iztaknila oči, da bi se ognila nadležnemu snubcu in ohranila devištvo.
Praznik celodnevnega češčenja smo pričeli z izpostavitvijo Najsvetejšega in romarsko sveto mašo. Priromali so romarji od blizu in daleč. Slovesen sklep celodnevnega češčenja je vodil g. Jenez Cerar, župnik v stari in novi Oselici.
Sveta Lucija, izprosi nam, da bomo na zemlji živeli kot otroci luči, v nebesih pa večno gledali Nebeškega očeta.
Fotografije si lahko ogledate v galeriji SV. LUCIJA.
besedilo: Marjeta Nastran
foto: Barbara Debeljak
Življenje Rešeniku posvečeno,
na srcu venec sveč prižganih Njemu;
že kot dekle odrekla se je vsemu,
živela Bogu vdano in pošteno.
Navidez brez moči in nebogljeno
brezverci so držali jo v prijemu,
a ona je v Gospodovem objemu
jim vračala svetlobo izgubljeno.
Je trdna vera v Kristusa napaka?
Je res poštenost danes bedarija?
Sta dan in noč po svêtlosti enaka?
Ko svet vse bolj objema hudobija,
bodimo Božje lučke v času mraka,
kot v tistih časih je bila Lucija.
(vir: Leon Oblak, Sto svetnikov in svetnic v sonetih)