Božič pravzaprav nima prav nič opraviti s tem, za kar ga je naredila potrošniška družba in velika večina ljudi. Božič ni samo prijeten družinski praznik - to niso mir, veselje, harmonija in prijaznost - omejeni na 48 ur!
Božič - pravi božič postavi naš svet na glavo, je radikalen, želi preobrazbo. Bog, v katerega verujemo, postane človek. Ko nas Bog tako ljubi, da nam postane enak. In tako se veliki, vsemogočni Bog naredi šibek in nemočen kot dete v jaslih. Tako zelo se nam približa, da sam postane človek. Tako zelo nas ljubi, da se spusti v našo temo, v našo bolečino, v našo žalost in našo omejenost. Tako se nam približa v podobi otroka, da bi vsaj v njem zaslutili nekaj o veličini Boga in ga mogoče celo dojeli.
To je naš Bog, tako velik in močan, da se lahko naredi majhnega in šibkega. To je naš Bog, poln ljubezni, da se ves podari človeku. Bog, ki pride na svet. Ne čaka na to, da svet pride k njemu. Ne sedi milostljivo na prestolu, ne - prihaja nam naproti. Ne želi udobja, prihaja v našo resničnost - v našo temo, brezdomstvo, umazanijo in omejenost človeškega življenja.
Ne čaka na to, da se podamo na pot do njega. On nam prihaja naproti. Prihaja k nam - ker nam je pogosto tako težko iti do njega.
Božič je resnično praznik »naprotiprihajajočega« Boga. To je praznik Boga, ki pripoveduje o svoji ljubezni do človeka.
In to je praznik ljudi, ki slavijo to Božjo ljubezen, slavijo ljubezen Njega, ki nam prihaja naproti, da bi nam bil kot Bog prav po človeško blizu vse naše življenje. (A. Schwarz)
Pripravil: Tine Skok, župnik