DSC 7506m

Da bi naši bratje in sestre, ki so se oddaljili od vere, po naših molitvah in pričevanju za evangelij, spet odkrili usmiljeno Gospodovo bližino in lepoto krščanskega življenja.

»Vrni se, Izrael, h Gospodu, svojemu Bogu, kajti padel si po svoji krivdi,« pravi prerok Ozej (Oz 14,2). To so besede očeta, ki prigovarja sinu, ga čaka in se nikoli ne naveliča odpuščati. Takšno je srce Boga, našega Očeta, ki se skozi stoletja po vsakem odpadu znova in znova obrača k človeku, kajti naš Bog je Bog, ki čaka. Že od tistega dne, ko je Adam odhajal iz raja s kaznijo, pa tudi z obljubo. Bog vedno drži svoje obljube, ker ne more zanikati samega sebe. Bog je zvest. Čaka vse nas, vedno, skozi vso zgodovino. V priliki o izgubljenem sinu beremo, da je oče pritekel sinu naproti, ko je bil ta še daleč, ga objel in poljubil. Tako želi sprejeti vsakega od nas. Vabi nas k sebi, da bi okusili njegovo nežno ljubezen. 

Bog čaka in tudi odpušča. Mi smo tisti, ki se naveličamo prositi odpuščanja, on se ne naveliča odpuščati. Sedemdeset krat sedem krat nam pride naproti z odpuščanjem. S poslovnega vidika gledano je vedno na izgubi. Pridobi pa na ljubezni. Bog je torej tisti, ki prvi izpolni zapoved ljubezni. Pripravlja gostijo za vsakogar, ki se hoče vrniti k njemu. Prerok pravi, da bo vrnitev veličastna kot oljka in dišala bo kakor libanonski gozd. Življenje vsakega človeka, ki ima pogum, da stopi v Gospodovo bližino, se  napolni z veseljem Božje gostije. Ne pozabimo, da je Bog naš Oče, ki vedno čaka na nas, vedno odpušča in pripravlja gostijo za nas, ko se vrnemo.

Papež Frančišek (Jutranja meditacija 28.marca 2014)

 

DSC 5041m

Da bi se državni voditelji odločno zavzeli za odpravo trgovine z orožjem, ki terja toliko nedolžnih žrtev.

Mir. Ta beseda povzema vse dobro, h kateremu teži vsak človek in vsaka človeška družba. Celotna diplomatska dejavnost v končni presoji nima nobenega drugega cilja, kot da utrjuje mir, pravičnost in razvoj celotne človeške družine. Ta cilj ni bil nikoli povsem dosežen. Vsaka generacija si mora vedno znova prizadevati zanj in se soočati z izzivi, ki nam jih vsako obdobje posebej postavlja nasproti. Če pogledamo, kateri so izzivi, ki v današnjem času zahtevajo takojšnje reševanje, da bi mogli doseči miroljubno sožitje, bi rad poudaril dva: trgovino z orožjem in prisilno migracijo.
Vsi govorimo o miru in vsi trdimo, da si ga želimo, vendar na žalost kopičenje orožja vseh vrst vodi k nasprotnemu. Trgovina z orožjem zapleta in ovira reševanje nasprotji še toliko bolj, ker se odvija in deluje večinoma zunaj zakonitih okvirov. Sveti sedež je po svoji osnovni naravnanosti dolžen delati za mir. Zato trdim, da lahko združimo glasove v upanju, da bo mednarodna skupnost prisluhnila in se zavzela za preprečevanje nadaljnjega oboroževanja in še več, za njegovo manjševanje. Drugi izziv miru, ki v nekaterih predelih sveta že dobiva razsežnosti resnične človeške tragedije, pa je prisilna migracija, ki je tesno povezana s spopadi in vojnami, torej spet s kopičenjem orožja. Pojav je kompleksen in tako obširen, da lahko že govorimo o zgodovinskem dogajanju. Kljub mnogim hvalevrednim poskusom državnih, cerkvenih in dobrodelnih organizacij in pripravljenosti prostovoljcev, da priskočijo na pomoč, je problem dobil take razsežnosti, da je zares skrajni čas, da k reševanju pristopimo politično, na resen in odgovoren način, in sicer na vseh ravneh: globalni, kontinentalni, makro-regijski, meddržavni, pa vse do narodne in lokalne.
Absurdno bi bilo govoriti o miru, istočasno pa propagirati ali dopuščati trgovino z orožjem. Prav tako menim, da je cinična tista drža, ki se izreka za človečanske pravice, obenem pa zavrača odgovornost za može in žene, ki so prisiljeni zapustiti svoje domove in na poti umirajo, ker je odpovedala človeška solidarnost.

Papež Frančišek
Nagovor ambasadorjem Svetega sedeža, 15.maja 2014

 

DSC 3768

Da bi se čim prej zacelile rane, ki so v preteklosti prizadele naše narodno telo.

Omenjeno »preteklost« navadno imenujemo kot »našo polpreteklo zgodovino«. To torej ni zgodovina, pri kateri ostajamo dovolj hladni in sprejemamo podatke zgodovinarjev, kot n.pr. o turških vpadih na naše ozemlje... Mislimo na drugo svetovno vojno in povojno obdobje, ki je povzročilo globoke rane v naših slovenskih družinah in vsak si je o tem ustvaril svoje osebno mnenje in nosi svoje osebne bolečine. Nekatere rane so še nezaceljene. Dogodki so nam tako blizu in posledice so včasih očitne. Pri vsem tem pa vedno zaupamo Bogu, ki spremlja in na svoj skrivnosten način vodi človeško zgodovino ter nam stoji ob strani. On nas, tudi po razumnih narodnih voditeljih, spodbuja k narodni spravi, k razumevanju, priznavanju, odpuščanju, solidarnosti. To so nujni pogoji, da se rane zares zacelijo.

 

DSC 4144

Da bi se mladi ljudje velikodušno odzvali na svojo poklicanost in resno pretehtali možnost, da se izročijo Bogu na poti duhovništva ali posvečenega življenja. 

Na svetovni dan mladih je januarja 2015 papež Frančišek med drugim zapisal: V Kristusu se vam bo uresničila vsaka želja po dobroti in sreči. Edino on lahko izpolni vaša najgloblja hrepenenja, ki jih tako pogosto zasenčijo varljive obljube tega sveta. Kot je že rekel sv.Janez Pavel II, »On je lepota, ki vas tako privlači; on je tisti, ki prebuja v vas žejo po polnosti in vam ne da, da bi se zadovoljili s kompromisi; on je tisti, ki vas sili, da odvržete maske lažnega življenja; on je tisti, ki v vaših srcih razbira najbolj pristne vzgibe, vzgibe, ki jih drugi hočejo zadušiti. Jezus je tisti, ki v vas prebuja željo, da bi v svojem življenju naredili nekaj velikega.« (Insegnamenti XXIII/2)
Vabim vas na srečanje z Gospodom s pogostim branjem Svetega pisma. Če vam to še ni prišlo v navado, začnite z evangeliji. Preberite vrstico ali dve vsak dan in pustite, da vam Božja beseda nagovori srce in razsvetli pot. Odkrili boste, da je Boga mogoče videti tudi v obrazih bratov in sester, še zlasti najbolj pozabljenih: v obrazih ubogih, lačnih, žejnih, tujcev, bolnih, zapornikov. Zato da vstopimo v logiko nebeškega kraljestva, se moramo naučiti biti ubogi z ubogimi. Srečevanje z Bogom v molitvi, branje Svetega pisma in bratsko življenje vam bo pomagalo bolje spoznali Gospoda in same sebe. Kot učencema na poti v Emaus bo Gospodov glas naredil, da bo vaše srce gorelo in odprl vam bo oči, da boste prepoznali njegovo prisotnost in odkrili ljubeč načrt, ki ga ima za vaše življenje. 
Nekateri med vami čutite, da vas Gospod kliče v poročeno življenje, da si ustvarite družino. Mnogi mislijo, da je ta oblika poklicanosti zastarela, vendar to ni res! Prosim pa vas, da prav tako pretehtate možnost, da ste poklicani k duhovništvu ali k
posvečenemu življenju. Kako lepo je videti mlade ljudi, ki se oklenejo tega klica in se popolnoma posvetijo Kristusu in službi Cerkvi. Soočite se s tem izzivom s čistim srcem in ne bojte se! Če boste odgovorili z da na Božji klic, boste postali novo seme upanja za Cerkev in družbo. Nikoli ne pozabite: Božja volja je naša sreča!

 

DSC 3299

Da bi preganjane kristjane podpirala celotna Cerkev z molitvijo in denarno pomočjo.

Več kristjanov je v današnjem času mučenih in preganjanih kot v prvih dneh Cerkve. V nekaterih državah je prepovedana celo skupna molitev. V Knjigi modrosti (Mdr 2,12-22) beremo, kaj se dogaja v srcih tistih, ki so se oddaljili od Boga in sami sebe naredili za gospodarje. Preganjajo preroke, čeprav se dobro zavedajo, da gre za pravične in nedolžne ljudi. Sveto pismo opisuje njihove misli z besedami:«Zalezujmo pravičnega, ker nam je v napoto, ker nasprotuje našim delom, ker nam očita grehe zoper postavo in nas obtožuje za grehe naše vzgoje.« Te besede opisujejo usodo prerokov skozi vso zgodovino odrešenja. Prerok je človek, ki pravi:«Na napačni poti si, vrni se k Bogu!« Tako sporočilo ne ugaja ljudem, ki imajo na tej napačni poti oblast v svojih rokah.
Tudi Jezusa so preganjali. In to že od vsega začetka, ko je stopil v shodnico in začel učiti. Lovili so ga v besedah, spodkopavali njegovo avtoriteto in poskušali moralno razvrednotiti njegovo podobo. Bil je moteč, ker se je boril proti temu, da bi Svetega Duha stlačili v zaprt omot verske prakse. Preroki so bili zmeraj preganjani. To je stvarnost, ki se ni končala z Jezusovo smrtjo in vstajenjem, temveč se nadaljuje v Cerkvi še danes. Zgodovina priča, da trpijo preganjanje vsi, ki jih Sveti duh izbere za oznanjevalce resnice. Vendar se moramo pri tem spomniti zadnjega Jezusovega blagra, ki pravi:«Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali...« Pot prerokov je tudi Jezusova pot in pot tistih, ki hodijo za njim in konča se tako kot Gospodova, z vstajenjem. Jezus je Gospod, zato se ne smemo bati izziva, ki ga predstavlja križ. Današnja družba, ki ljubi lagodnost in ne mara problemov, bo preganjala vse, ki govorijo resnico in oznanjajo Kristusa. Prosimo za milost vztrajanja na poti za Gospodom, če je potrebno tudi pod bremenom križa.

Papež Frančišek (Iz jutranje meditacije 4.aprila 2014)

 

feb

Da bi vsi, ki so v stiski, še zlasti ubogi, odrinjeni in begunci, v naših občestvih našli odprte roke in tolažbo.


Ko je aprila leta 2016 papež Frančišek obiskal begunce v taborišču na otoku Lezbosu, je nanje naslovil tudi tele besede: »Želel sem biti danes z vami. Rad bi vam povedal, da niste sami. V zadnjih tednih in mesecih ste v iskanju boljšega življenja prestali veliko trpljenja. Mnogi med vami ste bili prisiljeni bežati pred spopadi in preganjanjem in zapustiti to, kar vam je najdražje, predvsem zaradi otrok, vaših najmlajših. Prišel sem s svojima bratoma patriarhom Bartolomejem in z nadškofom Hieronimom preprosto zato, da sem z vami in da slišim vaše zgodbe. Prišli pa smo tudi zato, da svet opozorimo na to hudo humanitarno krizo in da prosimo za rešitev. Kot ljudje vere se želimo pridružiti vašim glasovom in spregovoriti v vašem imenu. Upamo, da bo svet postal pozoren na te tragične prizore in resnično obupno stisko in se odzval na način, vreden naše skupne človečnosti.
Bog je ustvaril človeštvo kot eno družino; ko katerikoli od naših bratov ali sester trpi, smo vsi prizadeti. Iz izkušnje vemo, kako je nekaterim lahko ignorirati trpljenje drugih ali celo izkoriščati njihovo ranljivost. Vemo pa tudi, da morejo te krize iz človeka potegniti to, kar je v nas najboljše. Sporočilo, ki vam ga želim danes pustiti, je tole: ne obupajte! Bog nas v našem trpljenju nikoli ne pušča samih. Največji dar, ki ga moremo ponuditi drugemu, je ljubezen: usmiljen pogled, pripravljenost poslušati in razumeti, beseda spodbude, molitev. Delite te darove drug z drugim. Kristjani radi pripovedujemo zgodbo o dobrem Samarijanu, tujcu, ki je videl človeka v stiski in se takoj ustavil, da mu pomaga. Nam ta zgodba govori o Božjem usmiljenju, ki je namenjeno vsakemu človeku, kajti Bog je nadvse usmiljen. Hkrati pa je to klic, naj sami enako usmiljenje izkažemo pomoči potrebnim. Naj vam bratje in sestre te celine kot dobri Samarijani priskočijo na pomoč v duhu bratstva, solidarnosti in spoštovanja do človeškega dostojanstva, to je v duhu, po katerem se je Evropa že odlikovala tekom svoje dolge zgodovine.«

 

DSC 2750

Da bi globlje razumeli, kako Bog skrivnostno spremlja vsa naša prizadevanja.

Povsod se srečujemo s skrivnostmi. Več kot strokovnjaki vedo, več je tudi skrivnosti, ki jih odkrivajo. Tudi sami sebi smo skrivnost. Tako smo ustvarjeni in prav je, da vsega ne vemo. Kako bi na primer živeli, ko bi vnaprej vedeli, kdaj in kakšna bolezen nas bo prizadela. Bog pa je tisti, ki mu poznanja ne omejuje nobena skrivnost. Ta misel nas mora hrabriti, posebno takrat, ko se nesrečni sprašujemo: Zakaj? Zakaj ravno jaz? Ker nas Bog popolnoma pozna in ve za vseokoliščine našega življenja, nas tudi spremlja na svoj, skrivnosten način. Temu pravimo Božja previdnost. Že starši so nas učili: Bog vse vidi, Bog vse ve... Hvala mu za to skrivnostno spremljanje!

 

Go to top