DSC 4015

MAJ: POSLANSTVO LAIKOV
Da bi verni laiki izpolnili svoje posebno poslanstvo s tem, da bi svojo ustvarjalnost dali v službo izzivov sedanjega sveta.

»Pastirji smo poklicani, da spodbujamo proces inkulturacije s tem, da opogumljamo ljudi, naj živijo svojo vero tam, kjer so in s tistimi, s katerimi so.« (…) Pogosto smo podlegli skušnjavi misli, da je angažiran laik nekdo, ki je zaposlen v delih Cerkve in/ali v zadevah župnije ali škofije in nismo veliko razmišljali o načinu, kako spremljati krščenega v javnem in vsakdanjem življenju; o načinu, kako se v vsakdanji dejavnosti z odgovornostmi, ki so mu naložene, kot kristjan angažira v javnem življenju. Ne da bi se tega zavedali, smo ustvarili elito laikov s prepričanjem, da so angažirani laiki samo tisti, ki delajo v zadevah »duhovnikov«, in smo pozabili, zanemarili vernika, ki pogosto izžareva svoje upanje v vsakdanji borbi, da bi živel svojo vero. Takih situacij klerikalizem ne more videti, ker ga bolj zaposluje, kako obvladati prostor, kot da bi ustvaril proces. Prav zato moramo prepoznati, da ima laik po svoji resničnosti, po svoji identiteti, ker je vpet v srce družbenega, javnega in političnega življenja, ker
pripada kulturnim oblikam, ki se neprestano ustvarjajo, potrebo po novih oblikah organizacije in obhajanj vere. Sedanji ritmi so tako različni (ne rečem, boljši ali slabši) od tistih pred tridesetimi leti! »To zahteva, da ustvarimo področja molitve in občestva z inovativnimi značilnostmi, privlačnejša in bolj pomenljiva za urbane populacije« (Veselje evangelija, 73). Nelogično je, tako rekoč nemogoče misliti, da bi mi kot pastirji morali imeti monopol nad rešitvami za številne izzive, ki nam jih prinaša sodobno življenje. Nasprotno, mi moramo biti ob strani svojemu ljudstvu, spremljajoč ga v njegovih iskanjih in vzpodbujati domišljijo, ki bo sposobna odgovoriti na aktualno problematiko. In to iščoč s svojim ljudstvom in nikoli za svoje ljudstvo ali brez njega. Kot bi rekel sveti Ignacij, »glede na potrebe kraja, časa in ljudi«. Z drugimi besedami, ne uniformirati. Ni mogoče dati splošnih smernic za organiziranje Božjega ljudstva v njegovem javnem življenju. Pastirji smo poklicani, da spodbujamo proces inkulturacije s tem, da opogumljamo ljudi, naj živijo svojo vero tam, kjer so in s tistimi, s katerimi so. Inkulturacija pomeni učiti se, kako določena skupina ljudi danes, tu in sedaj v zgodovini živi, praznuje in oznanja svojo vero. S posebno identiteto in na temelju problemov, s katerimi se mora soočiti, enako kot s tolikimi razlogi za veselje. Inkulturacija je umetelno delo in ne tovarna v seriji procesov, ki bi se posvečali »izdelovanju krščanskih svetov in prostorov.«
V našem narodu se od nas pričakuje, da ohranimo dva spomina. Spomin Jezusa Kristusa in spomin naših prednikov. Vera, prejeli smo jo, je dar, ki smo ga v številnih primerih sprejeli po rokah naših mater, naših starih mater. One so bile živ spomin Jezusa Kristusa v naših hišah. V tišini družinskega življenja se je večina od nas učila moliti, ljubiti, živeti svojo vero. V jedru družinskega življenja, ki je nato dobilo obliko župnije, šole, skupnosti, je vera prišla v naše življenje in se je utelesila. To je preprosta vera, ki nas je tolikokrat spremljala v različnih okoliščinah naše poti. Zgubiti spomin, pomeni, izkoreniniti se iz kraja, od koder prihajamo in tako tudi ne vedeti, kam gremo. To je nekaj temeljnega, ko izkoreninimo laika iz njegove vere, iz njegovega izvora; ko ga izkoreninimo iz vernega Božjega ljudstva, ga izkoreninimo iz njegove krstne identitete in ga oropamo milosti Svetega Duha. Isto se dogaja nam, ko se kot pastirji izkoreninimo iz svojega naroda, da ga zgubimo. Naša vloga, naše veselje, veselje pastirja, je v pomoči in stimulaciji, kar so mnogi delali pred nami, matere, stare matere in očetje, resnični ustvarjalci zgodovine. Ne po naši dobri volji, ampak po pravu in lastni pravici.
Laiki so del svetega ljudstva, zvesti Bogu in protagonisti Cerkve in sveta; poklicani smo, da jim služimo, ne da se jih poslužujemo. (…)

Iz pisma papeža Frančiška kardinalu Marcu Ouelletu, predsedniku
Papeške komisije za Latinsko Ameriko, 19. marca 2016

 

 

DSC 3889

APRIL: ZA TISTE, KI IMAJO ODGOVORNOST V EKONOMIJI

Da bi načrtovalci in izvajalci svetovne ekonomije imeli pogum reči ne ekonomiji izključevanja in bi odpirali nove poti.

Ekonomski pogled, ki je izključno usmerjen na profit in materialno blaginjo, je nezmožen pozitivno prispevati h globalizaciji, ki pospešuje celostni razvoj narodov po svetu, pravično porazdelitev virov, zagotovljeno dostojno delo ter rast privatnih iniciativ in
lokalnih podjetij.

S papežem Frančiškom so se 13. maja 2016 srečali udeleženci mednarodnega simpozija o podjetništvu in premagovanju revščine. »Poleg takojšnjega in praktičnega zagotavljanja materialne pomoči tem našim bratom in sestram, je mednarodna kupnost poklicana izoblikovati dolgoročne politične, socialne in ekonomske odgovore na problematike, ki presegajo narodne in celinske meje ter vključujejo celotno človeško družino,«je poudaril papež. Po Frančiškovih besedah boj proti revščini ni samo ekonomski problem, ampak je predvsem moralni problem, ki »poziva h globalni solidarnosti in k razvoju pravičnejšega pristopanja k potrebam in hrepenenjem posameznikov in narodov po vsem svetu«. Simpozij, ki ga je pripravila Fundacija Centesimus Annus – Pro Pontifice, je zato še posebej prikladen. S tem ko črpa iz bogate dediščine družbenega nauka Cerkve, iz različnih zornih kotov raziskuje praktične in etične implikacije sedanje svetovne ekonomije, obenem pa išče temelje za ekonomsko in poslovno kulturo, ki bo bolj vključujoča in spoštljiva do človeškega dostojanstva. Kot je večkrat poudaril sveti Janez Pavel II., se ekonomske dejavnosti ne more izvajati v institucionalni in politični praznini. Obsegati mora »bistveno etično komponento« in
vedno »služiti človeški osebi in skupnemu dobremu«.
Ekonomski pogled, ki je izključno usmerjen na profit in materialno blaginjo, je nezmožen pozitivno prispevati h globalizaciji, ki pospešuje celostni razvoj narodov po svetu, pravično porazdelitev virov, zagotovljeno dostojno delo ter rast privatnih iniciativ in lokalnih podjetij. Ekonomija izključevanja in neenakosti, je nadaljeval papež, je pripeljala do še večjega števila razdedinjenih in odvrženih oseb, kot da bi bile neproduktivne in nekoristne. Posledice so vidne tudi v bolj razvitih družbah, kjer naraščanje odstotka revščine in socialno propadanje prinašata vrsto nevarnosti za družine, za srednji razred, predvsem pa za mlade. Frančišek je ponovno opozoril na veliko brezposelnost med mladimi, kar je po njegovem prepričanju »škandal, h kateremu bi bilo treba pristopiti predvsem v ekonomskem smislu«, a prav tako kot k »družbeni bolezni«, kajti mladi so oropani upanja, njihovi veliki viri energije, ustvarjalnosti in intuicije pa so zapravljeni.
Sveti oče je ob koncu nagovora izrazil upanje, da bi simpozij prispeval k nastajanju novih modelov ekonomskega napredka, ki bodo bolj neposredno naravnani na skupno dobro, vključevanje in celostni razvoj, rast zaposlitve in vlaganje v človeške vire. Spomnil je na drugi vatikanski koncil, ki je pravilno poudaril, da ekonomska, finančna in poslovna dejavnost za kristjane ne sme biti ločena od dolžnosti, da se bojuje za izpopolnjenost zemeljskega reda, ki pa je v skladu z vrednotami Božjega kraljestva. Papež je zbranim dejal, da so poklicani služiti človeškemu dostojanstvu in graditi svet pristne solidarnosti. »Razsvetljeni in navdihnjeni z evangelijem, s pomočjo rodovitnega sodelovanja z lokalnimi Cerkvami in njihovimi pastirji ter drugimi verniki ter moškimi in ženskami dobre volje, bo vaše delo lahko vedno prispevalo k rasti civilizacije ljubezni, ki celotno človeško družino zaobjema v pravičnost in mir,«je sklenil sveti oče.

 

DSC 3631

MAREC: RAST V DUHOVNEM RAZLOČEVANJU

Da bi vsa Cerkev prepoznala nujnost rasti v duhovnem razločevanju na osebni in skupnostni ravni.

»Trenutek je tisto, kar imamo v rokah zdaj; vendar to ni čas, to mine! Morda se lahko čutimo gospodarje trenutka, a le slepilo je verjeti, da smo gospodarji časa. Čas ni naš, čas je Božji!«

Molitev skupaj z razločevanjem pomaga razbrati posamezne trenutke v življenju in jih usmeriti k Bogu, je dejal papež Frančišek med jutranjo mašo 26. novembra 2013 v Domu svete Marte…
»Trenutek je tisto, kar imamo v rokah zdaj; vendar to ni čas, to mine! Morda se lahko čutimo gospodarje trenutka, a le slepilo je verjeti, da smo gospodarji časa. Čas ni naš, čas je Božji!«Trenutek je v naših rokah, je zatem še enkrat ponovil papež. Naša svoboda je, kako ga razumeti. Lahko postanemo gospodarji trenutka, a gospodar časa je le eden in to je Gospod Jezus Kristus. Papež Frančišek je zatorej z Jezusovimi besedami opozoril, da se ne smemo pustiti »premotiti trenutku«. Prišel bo namreč nekdo, ki bo izkoristil zmedo in se predstavil kot Kristus. Zato mora kristjan, ki je »moški ali ženska trenutka«, gojiti dve kreposti ali drži, kako živeti trenutek: molitev in razločevanje.

Dar molitve in razločevanja je nujen, da bi prepoznali prava znamenja, da bi prepoznali pot, po kateri moramo iti v tem trenutku. Glede gledanja na čas, katerega gospodar je Gospod, pa ne moremo imeti nobenih človeških kreposti. »Krepost za pogled na čas nam mora biti dana, podarjena od Gospoda: to je upanje! Molitev in razločevanje za trenutek; upanje za čas.«Na ta način se kristjan pomika dalje po poti trenutek za trenutkom, z molitvijo in razločevanjem. Čas pa prepušča upanju.

»Kristjan zna pričakovati Gospoda v vsakem trenutku, vendar pa upa v Gospoda ob koncu časov. Moški in ženska trenutka in časa: molitve in razločevanja ter upanja.«Papež Frančišek je homilijo sklenil s prošnjo, da bi nam Gospod dal milost hoditi z modrostjo, ki je prav tako njegov dar. »Modrost, ki bi nas v trenutku pripeljala k molitvi in razločevanju. V času, ki je Božji glasnik, pa naj nam da živeti z upanjem.«

 

DSC 2468

 FEBRUAR: NE KORUPCIJI 

Da bi tisti, ki imajo gmotno, politično ali duhovno moč, ne drseli v korupcijo.

»Molimo, da bi Gospod spremenil srce teh častilcev boginje podkupnine in da bi se zavedali, da dostojanstvo izvira iz dostojnega dela, iz poštenega dela, iz vsakodnevnega dela, in ne iz teh lažjih poti, ki ti na koncu vzamejo vse.«

Papež Frančišek je med jutranjo mašo 8. novembra 2013 v kapeli Doma svete Marte molil za otroke, ki od svojih staršev prejemajo »umazan kruh«. Med homilijo je tako spregovoril o dohodkih, ki so sad podkupnin, oziroma o duhu posvetnosti, kako ta posvetnost deluje in kako nevarna je. Papež se je naslonil na priliko o pokvarjenem oskrbniku.

»Ko pomislimo na svoje sovražnike, zares najprej pomislimo na hudiča, kajti prav on nam dela slabo.« Vzdušje in način življenja, ki mu najbolj odgovarjata, pa sta v posvetnosti. Ta po papeževih besedah predstavlja življenje v skladu z vrednotami – v navednicah – sveta. Oskrbnik iz prilike je zgled takšne posvetnosti. Izgovor, da dela le tako kot delajo vsi, ne pomaga. Papež Frančišek je dodal, da tako delajo le nekateri oskrbniki, bodisi v podjetjih, v javnosti ali v vladi, in verjetno jih niti ni veliko. Hodijo pa po poti zaslužka za življenje, ki je krajša in udobnejša.

V priliki gospodar krivičnega oskrbnika pohvali za njegovo zvijačnost. To je pohvala za podkupnino. Navada podkupovanja je posvetna navada, ki je zelo grešna, je poudaril papež: »Ta navada ne prihaja od Boga. Bog nam je zapovedal, da bi kruh nosili domov s svojim poštenim delom!« Oskrbnik iz prilike je prinašal kruh, le da je bil ta kruh, ki ga je dajal jesti svojim otrokom, »umazan kruh«. Njegovi otroci, ki so morda obiskovali drage šole in so zrasli v učenih okoljih, so od svojega očeta za obrok tako prejeli »umazanijo, kajti njihov oče je s tem, ko je domov nosil umazan kruh, izgubil dostojanstvo. To pa je težak greh!« Tako je poudaril papež Frančišek in dejal še, da se podkupovanje lahko začne z majhno kuverto, a nato postane kot droga. Navada podkupovanja postane odvisnost.

Kot obstaja »posvetna zvijačnost«, obstaja tudi »krščanska zvijačnost«, s katero se stvari naredi nekoliko hitreje, pa vendar pošteno in ne v duhu posvetnosti. To je tisto, kar pravi Jezus, ko povabi, da bi bili preudarni kakor kače in nepokvarjeni kakor golobje. Ti dve razsežnosti skupaj, kot je poudaril papež Frančišek, sta »milost Svetega Duha«, dar, za katerega moramo prositi.
Homilijo je sveti oče tako sklenil z molitvijo za vse otroke, ki od staršev prejemajo umazan kruh: »Tudi oni so lačni, lačni so dostojanstva! Molimo, da bi Gospod spremenil srce teh častilcev boginje podkupnine in da bi se zavedali, da dostojanstvo izvira iz dostojnega dela, iz poštenega dela, iz vsakodnevnega dela, in ne iz teh lažjih poti, ki ti na koncu vzamejo vse.«

 

DSC 2388
JANUAR: VERSKE MANJŠINE V AZIJI
Da bi kristjani, kot tudi druge verske manjšine v azijskih državah, lahko v vsej svobodi živeli svojo vero.


»Verska svoboda je temeljna človekova pravica. Vsak posameznik mora biti svoboden, da sam ali skupaj z drugimi išče resnico, da odprto izraža svoja verska prepričanja, ne da bi bil deležen ustrahovanj in zunanjih prisil.«

Papež Frančišek je ob obisku na Šrilanki 14. januarja 2015 med mašo v Kolombu razglasil za svetega Jožefa Vaza. Jožef Vaz je prvi šrilanški svetnik. Živel je med leti 1651 in 1711. Rojen je bil v Indiji. Na Šrilanko je prišel, da bi pomagal katoliški skupnosti med preganjanjem, ki so ga sprožili nizozemski kalvinci.

Novi svetnik je zgled in učitelj v mnogih stvareh, je zatrdil papež Frančišek in nato izpostavil tri: »Predvsem je bil zgleden duhovnik.« Vsi duhovniki, redovniki in redovnice, ki so se kot on posvetili služenju Božjemu evangeliju in bližnjemu, imajo v njem zanesljivega voditelja. Uči jih iti ven, nasproti periferijam, da bi Jezusa Kristusa povsod spoznali in ljubili. Obenem je »zgled potrpežljivega trpljenja za evangelij, zgled pokorščine predstojnikom, zgled ljubeče skrbi za Božjo Cerkev«. Živel je v obdobju hitrega in globokega spreminjanja. Katoličani so bili manjšina in bili so notranje razdeljeni. Prihajalo je do sovražnosti: »Ker pa je bil nenehno v molitvi združen s križanim Gospodom, je navkljub temu bil zmožen za celotno prebivalstvo postati živa podoba usmiljene in pomirjujoče Božje ljubezni.«

Drugi razlog, zaradi katerega nam je sv. Jožef Vaz zgled, je po papeževih besedah to, da nam je pokazal pomen preseganja verskih razdelitev v služenju miru. On se je posvečal ubogim ne glede na to, kdo ali kje so bili. Cerkev na Šrilanki še danes z veseljem in velikodušno služi vsem članom družbe. Ne dela razlik med rasami, veroizpovedmi, plemensko pripadnostjo ali družbenim položajem. V svojih šolah, bolnišnicah, klinikah in dobrodelnih ustanovah svoje usluge nudi vsem. Zahteva le svobodo, da lahko še naprej opravlja svoje poslanstvo. »Verska svoboda je temeljna človekova pravica. Vsak posameznik mora biti svoboden, da sam ali skupaj z drugimi išče resnico, da odprto izraža svoja verska prepričanja, ne da bi bil deležen ustrahovanj in zunanjih prisil.« Življenje Jožefa Vaza nas uči, da »pristno čaščenje Boga ne vodi v diskriminacijo, sovraštvo in nasilje, temveč v spoštovanje svetosti življenja, spoštovanje dostojanstva in svobode drugih in v ljubeznivo prizadevanje za blaginjo vseh«.
»Nazadnje pa nam sv. Jožef nudi še zgled misijonarske gorečnosti.« Zapustil je svoj dom, družino, uteho domačih krajev in odgovoril na klic, naj gre in povsod pripoveduje o Kristusu. Vedel je, kako prikazati resnico in lepoto evangelija v večverskem okolju: s spoštovanjem, predanostjo, vztrajnostjo in ponižnostjo. »To je tudi pot tistih, ki za Jezusom hodijo danes. Poklicani smo 'iti ven' z isto gorečnostjo, z istim pogumom, ki ju je imel sv. Jožef, pa tudi z njegovo rahločutnostjo, njegovim spoštovanjem do drugih, njegovo željo, da bi z njimi delil tisto besedo milosti, ki ima moč, da jih okrepi. Poklicani smo biti učenci misijonarji.«

Sledeč zgledu sv. Jožefa Vaza naj bodo kristjani na Šrilanki potrjeni v veri in naj še več prispevajo k miru, pravičnosti in spravi v družbi – s to željo je papež Frančišek zaključil homilijo med sveto mašo: »To je tisto, kar Kristus pričakuje od vas. To je tisto, kar vas uči sv. Jožef. To je tisto, kar vas prosi Cerkev.«

Go to top