DSC 3783

OKTOBER 
Za evangelizacijo: MISIJONSKA POMLAD V CERKVI
Da bi dih Svetega Duha prebudil novo misijonsko pomlad v Cerkvi.


»Sprememba Duha je drugačna: ne preobrazi življenja okoli nas, ampak spreminja naše srce; ne osvobaja nas naših težav nenadoma, ampak nas osvobaja znotraj, da se moremo z njimi soočiti; ne da nam vsega takoj, ampak nam pomaga, da hodimo polni zaupanja, ne da bi se kadarkoli naveličali življenja. Duh ohranja srce mlado.«


Spreminja srca. Jezus je rekel svojim apostolom: »Prejeli boste moč Svetega Duha ... in boste moje priče«. (Apd 1,8) In prav tako se je zgodilo: tiste učence, ki so bili prej prestrašeni in so se skrivali za zaprtimi vrati tudi po Učiteljevem vstajenju, Sveti Duh preoblikuje. Kakor pravi Jezus v današnjem evangeliju, »so pričevali zanj« (prim. Jn 15,27). Če so bili prej neodločni, postanejo pogumni in gredo iz Jeruzalema na skrajne konce sveta. Ko je bil Jezus med njimi, so bili prestrašeni, zdaj so brez Njega neustrašni, saj je Duh spremenil njihova srca.


Duh odpravlja ovire v srcih, ki so zapečatena s strahom. Premaga upiranja. Tistemu, ki se zadovolji s povprečnostjo, predoča dar zanosa. Razširja zaprta srca. Spodbuja k služenju tistega, ki se prepušča lagodnosti. Tistega, ki misli, da je dosegel svoj cilj, spodbuja k hoji. Tistemu, ki je okužen z mlačnostjo, pomaga sanjati. To je sprememba srca. Mnogi obljubljajo obdobja sprememb, nove začetke, izjemne prenove, vendar pa nas izkušnja uči, da noben zemeljski poskus spreminjanja stvari ne more popolnoma zadovoljiti človeškega srca. Sprememba Duha je drugačna: ne preobrazi življenja okoli nas, ampak spreminja naše srce; ne osvobaja nas naših težav nenadoma, ampak nas osvobaja znotraj, da se moremo z njimi soočiti; ne da nam vsega takoj, ampak nam pomaga, da hodimo polni zaupanja, ne da bi se kadarkoli naveličali življenja. Duh ohranja srce mlado. Mladost kljub vsem prizadevanjem, da bi jo podaljšali, prej ali slej mine; Duh pa je tisti, ki preprečuje edino nezdravo staranje, tisto notranje. In kako to stori? Tako, da prenavlja srce, ga spreminja iz grešnega v tistega, ki mu je bilo odpuščeno. To je velika sprememba: iz krivcev nas naredi za pravične in tako se vse spremeni, saj iz sužnjev greha postanemo svobodni; iz sužnjev sinovi, iz zavrženih dragoceni, iz razočarancev polni upanja. Tako Sveti Duh stori, da se ponovno rodi veselje, tako stori, da v srcu cveti mir.


Danes se torej naučimo, kaj storiti, ko potrebujemo resnično spremembo. Kdo izmed nas je ne potrebuje? Posebej takrat, ko smo na tleh, ko se trudimo pod težo življenja, ko nas naše slabosti pritiskajo k tlom, ko je težko iti naprej in se zdi nemogoče ljubiti. Takrat bi potrebovali močno »krepčilo«: to je On, Božja moč. On je tisti, ki, kakor izpovedujemo v veroizpovedi, »oživlja«. Kako dobro bi nam delo, če bi vsak dan vzeli to življenjsko krepčilo! Če bi vsak dan, ko se zbudimo, rekli: »Pridi, Sveti Duh, pridi v moje srce, pridi v moj dan.«


Duh, po srcih, spreminja dogodke. Kakor veter veje kjerkoli, tako On dosega tudi najbolj nepredvidene situacije. V Apostolskih delih, kjer je Duh protagonist, smo priče nenehni dinamičnosti, ki je polna presenečenj. Ko apostoli ne pričakujejo, jih Sveti Duh pošlje k poganom. Odpira nove poti, kakor v prizoru, ki opisuje diakona Filipa. Duh ga je spodbudil, da je šel k zapuščeni cesti, ki pelje iz Jeruzalema v Gazo – kako žalostno zveni danes to ime! Naj Duh spremeni srca in dogodke ter prinese mir v Sveto deželo. – Na tisti cesti Filip pridiga etiopskemu dvorjanu in ga krsti; zatem ga Duh vodi v Azoto, nato v Cezarejo: vedno v nove situacije, da bi širil novost Boga. Potem je Pavel, ki »zavezan Duhu« (Apd 20,22) potuje do skrajnih meja, prinaša evangelij ljudstvom, ki jih ni nikoli videl. Kadar je Duh, se vedno nekaj dogaja, kadar veje On, ni nikoli brezvetrja.


Ko gre življenje naših skupnosti skozi obdobja »mlahavosti«, kjer imamo raje domače zatišje kakor novost Boga, gre za slabo znamenje. Pomeni, da iščemo zatočišče pred vetrom Duha. Kadar živimo za samoohranitev in ne gremo k tistim, ki so daleč, to ni znamenje. Duh veje, vendar pa mi spuščamo jadra. In vendar smo ga tolikokrat videli delati čudovite stvari. Pogosto je Duh prav v najtemnejših obdobjih zbudil najsvetlejšo svetost! On je duša Cerkve, vedno znova jo oživlja z upanjem, napolnjuje z veseljem, oplaja z novostjo, ji podarja poganjke življenja. Tako kot takrat, ko se v družini rodi otrok: zameša urnike, prikrajša za spanec, vendar pa prinaša veselje, ki prenavlja življenje, ga priganja naprej, da se razširi v ljubezni. Duh v Cerkev prinaša t.i. »okus otroštva«. Preko njegovega delovanja se neprenehoma dogajajo prerojenja. Poživlja začetno ljubezen. Duh spominja Cerkev, da je kljub stoletjem svoje zgodovine vedno dvajsetletnica, mlada Nevesta, v katero je Gospod na smrt zaljubljen. Ne naveličajmo se torej vabiti Svetega Duha v naša okolja, ga klicati preden začnemo s svojimi dejavnostmi: »Pridi, Sveti Duh!«
On bo prinesel svojo moč spremembe, edinstveno silo, ki je tako rekoč istočasno centripetalna in centrifugalna. Je centripetalna, oziroma vleče proti središču, ker deluje v notranjosti srca. Prinaša enost v razdrobljenost, mir v bridkostih, moč v skušnjavah. Na to spominja Pavel v drugem berilu, ko piše, da je sad Duha veselje, mir, zvestoba, samoobvladanje (prim. Gal 5,22). Duh podarja zaupnost z Bogom, notranjo moč, da gremo naprej. Vendar pa je On hkrati tudi centrifugalna sila, oziroma potiska navzven. Tisti, ki vodi v središče, je isti, ki pošilja na periferijo, proti vsakršni človeški periferiji. On, ki nam razodeva Boga, nas spodbuja, naj gremo k bratom. Pošilja nas, dela nas za priče in zato vliva – še piše Pavel – ljubezen, dobrotljivost, krotkost. Le v Duhu Tolažniku izrekamo besede življenja in resnično spodbujamo druge. Kdor živi po Duhu, je v tej duhovni napetosti: istočasno je iztegnjen k Bogu ter k svetu.«

Prosimo ga, da bi bili takšni. Sveti Duh, silovit Božji veter, vej nad nami. Vej v naših srcih in daj nam dihati Očetovo nežnost. Vej nad Cerkvijo in jo priganjaj, naj gre vse do skrajnih meja, da ne bi prinašala ničesar drugega kot Tebe, saj jo nosiš Ti. Vej nad svetom tenkočutno toplino miru in sveže okrepčilo upanja. Pridi, Sveti Duh, spremeni nas od znotraj in prenovi obličje zemlje. Amen.


Homilija pri sv. maši na binkošti
Frančišek, 20. maj 2018

september 2019

SEPTEMBER
Splošni: VAROVANJE OCEANOV
Da bi se politiki, znanstveniki in ekonomisti skupaj trudili, da obvarujejo morja in oceane.


Oceani obsegajo največji delež vodá na planetu, poleg tega pa tudi največji delež bogate pestrosti živih bitij, katerih še ne poznamo ali pa so na različne načine ogrožena. Po drugi strani je življenje v rekah, jezerih, morjih in oceanih, ki prehranjujejo velik del človeštva, prizadeto zaradi nenadzorovanega zmanjševanja ribjih zalog, kar močno zmanjšuje nekatere vrste.


Okrožnica 'Laudato si' Svetega očeta Frančiška o skrbi za skupni dom:


37. Nekatere države so dosegle napredek pri učinkovitem ohranjanju določenih krajev in področij – na zemlji in v oceanih – kjer je prepovedano vsakršno človekovo poseganje, ki bi lahko spremenilo njihovo fiziognomijo ali njihovo naravno sestavo. Poznavalci vztrajajo, da je pri skrbi za biotsko raznovrstnost potrebno še posebej paziti na področja, ki so bogata z različnimi vrstami, z endemičnimi, redkimi in takimi, ki jih je težko učinkovito zaščititi. Nekateri kraji zahtevajo posebno skrb zaradi svojega izjemnega pomena za svetovni ekosistem ali zato, ker predstavljajo pomembne zaloge vode in tako varujejo druge oblike življenja


40. Oceani obsegajo največji delež vodá na planetu, poleg tega pa tudi največji delež bogate pestrosti živih bitij, katerih še ne poznamo ali pa so na različne načine ogrožena. Po drugi strani je življenje v rekah, jezerih, morjih in oceanih, ki prehranjujejo velik del človeštva, prizadeto zaradi nenadzorovanega zmanjševanja ribjih zalog, kar močno zmanjšuje nekatere vrste. Še vedno se razvijajo selektivni načini ulova, pri katerih odvržejo velik del ulovljenih vrst. Posebno so ogroženi morski organizmi, na katere ne mislimo, na primer nekatere oblike planktona, ki je zelo pomembna sestavina v morski prehranjevalni verigi in od katerih so končno odvisne vrste, ki jih uporabljamo za prehrano ljudi.


41. Če se spustimo v tropska in subtropska morja, srečamo koralne grebene, ki jih lahko primerjamo s kopenskimi velikimi gozdovi, ker gostijo približno milijon vrst, med njimi ribe, rake, mehkužce, spužve, alge. Veliko koralnih grebenov po svetu je danes jalovih ali pa propadajo: »Kdo je spremenil čudoviti morski svet v podvodna pokopališča, oropana življenja in barv?«[25] Ta pojav je v veliki meri posledica onesnaževanja, ki pride v morje zaradi izsekanih gozdov, poljedelskih monokultur, industrijskih odpadkov in uničujočih načinov ribolova, posebno, če uporabljajo cianid in dinamit. Stanje se še poslabšuje zaradi segrevanja oceanov. Po vsem tem laže razumemo, da ima lahko vsak poseg v naravo posledice, ki jih sprva ne opazimo, in da se nekatere oblike izkoriščanja zalog dosežejo na račun propadanja, ki končno doseže tudi dno oceanov.


42. Potrebno je veliko več vlagati v raziskave, s katerimi bi bolje razumeli delovanje ekosistemov in ustrezno analizirali različne spremenljivke vplivov, ki jih prinaša kakršna koli večja sprememba v okolju. Ker so vsa bitja med sabo povezana, moramo vsakemu z naklonjenostjo in z občudovanjem priznati njegovo vrednost, saj vsa ustvarjena bitja potrebujemo druga drugo. Vsako področje je odgovorno za skrb te družine, zato bi morali narediti podroben seznam vrst, ki jih gosti, da bi lahko razvili varstvene programe in strategije, s posebnim poudarkom na vrstah, ki izumirajo.


174. Omenimo še sistem governance, upravljanja oceanov. Čeprav je bilo sprejetih več različnih mednarodnih in območnih sporazumov, se zaradi njihove razdrobljenosti in pomanjkanja strogih ureditvenih mehanizmov, pa tudi nadzora in kaznovanja, praktično vsi končajo v spodkopavanju dosedanjih naporov. Poseben izziv predstavlja kopičenje morskih odpadkov in varovanja morskih območij zunaj državnih meja. Skratka, potrebujemo sporazum o ureditvi upravljanja za ves spekter tako imenovanega splošnega skupnega dobrega.


Okrožnica 'Laudato si'
Frančišek, 24. maj 2015

 

avgust 2019

AVGUST
Za evangelizacijo: DRUŽINE, ŠOLE ČLOVEKOVEGA RAZVOJA
Da bi družine po svojem življenju iz molitve in ljubezni postajale čedalje bolj očitne »šole resničnega človekovega razvoja«.


»Še vedno je namreč res, da je družina 'osnova družbe in ostaja najprimernejša struktura, ki osebam zagotavlja celostno dobro, potrebno za njihov trajnostni razvoj'. Povezanost vseh družinskih članov in njeno solidarno prizadevanje za celotno družbo sta zaveznika skupnega dobrega in miru, tudi v Evropi.«
Papež je dejal, da po lepoti in veselju vzajemne ljubezni lahko družina postane konkreten dar. Prizadevanja združenj katoliških družin izpostavljajo, da je največji zaveznik celostnega napredka družbe ravno podpiranje prisotnosti družin v družbenem tkivu. Še vedno je namreč res, da je družina »osnova družbe in ostaja najprimernejša struktura, ki osebam zagotavlja celostno dobro, potrebno za njihov trajnostni razvoj«. Povezanost vseh družinskih članov in njeno solidarno prizadevanje za celotno družbo sta zaveznika skupnega dobrega in miru, tudi v Evropi.


Družina je medosebni odnos v pravem smislu besede, v kolikor je »občestvo oseb«. Zakonski odnos, očetovstvo, materinstvo, otroci in bratstvo ter sestrstvo zagotavljajo, da je vsaka oseba vpeljana v človeško družino. Način, kako se živi te odnose, narekuje občestvo, ki pa je »gonilo prave humanizacije in evangelizacije«. Papež je zatrdil, da se še posebej danes vidi potreba po kulturi srečanja, kjer bi se vrednotilo povezanost razlik, vzajemnost, solidarnost med generacijami. »Ta 'družinski kapital' je poklican, da prepoji ekonomske, družbene in politične odnose evropske celine,« je povedal Frančišek. Pripomnil je, da družinski stil, ki ga zagovarja tudi zveza, ni subjekt nikakršne slučajne ideologije, ampak »sloni na neodtujljivem dostojanstvu osebe«. In na osnovi tega dostojanstva bo Evropa lahko zares postala družina narodov.


Papež je spregovoril o različnih krizah, ki so trenutno navzoče v Evropi, vključno z institucijo družine. Spomnil je na konkretne politike v korist družine, ki jih podpira zveza. V teh pobudah mora po papeževem prepričanju prevladati »pozornost do spoštovanja in do dostojanstva vsake osebe«. V tem smislu je v kulturi srečanja vedno navzoča drža dialoga, kjer je poslušanje vedno nujno. »Vaš dialog naj je vedno osnovan na dejstvih, pričevanjih, izkušnjah in življenjskih stilih, ki bolje govorijo od vaših govorov in pobud,« je dejal zbranim na avdienci.


Izpostavil je štiri vrste kriz, ki so v tem trenutku navzoče v Evropi: demografska, migracijska, zaposlitvena in vzgojna. »Te krize bi lahko našle pozitivna obzorja ravno v kulturi srečanja, kjer se povezujejo različni družbeni, ekonomski in politični akterji, da bi zastavili politike v korist družine.« Na vseh štirih področjih si člani zveze že prizadevajo dajati odgovore, ki so v skladu z družino, ko v njej vidijo vir in zaveznika za osebo in okolje. Njihovo delo je velikokrat povezano z zbujanjem konstruktivnega dialoga z različnimi akterji, ne da bi pri tem skrivali svojo krščansko identiteto. Ravno ta identiteta jim bo namreč vedno omogočala gledati onkraj navideznosti in trenutnosti.


Družina ne more ostati izolirana kakor neka monada, izstopiti mora iz sebe, potrebuje dialog in srečanje z drugimi, da bi lahko dala življenje združenosti, ki pa ni uniformnost, ampak spodbuja napredek in skupno dobro. »Drage družine,« je dejal Sveti oče, »veliko ste prejele od svojih prednikov. Ti so trajen spomin, ki nas mora spodbujati, da v pripravljanje iniciativ o družinah in za družine polagamo modrost srca in ne samo tehnike. Oni so spomin, mlade generacije pa so odgovornost, ki je pred vami.« S to modrostjo se njihovo služenje svetosti življenja konkretizira v zavezi med generacijami, konkretizira se v služenju vsem, predvsem pa ljudem v stiski, s posebnimi potrebami, sirotam. Konkretizira se v solidarnosti do migrantov. Konkretizira se v potrpežljivi umetnosti vzgajanja, ki vidi vsakega mladega kot subjekt, ki je vreden vse družinske ljubezni. Konkretizira se v pravici do življenja prihajajočega otroka, ki še nima glasu. Konkretizira se v dostojnem življenju ostarelih.


Nagovor udeležencem srečanja, ki ga je
organizirala Evropska zveza združenj katoliških družin
Frančišek, 1. junij 2017

 

julij 2019

JULIJ
Splošni: CELOVITOST PRAVIČNOSTI
Da bi tisti, ki delijo pravico, pri tem ohranili svojo integriteto in da bi krivičnost, ki prevladuje v svetu, ne imela zadnje besede.


»Sodnike prosim, naj uresničujejo svojo poklicanost in svoje temeljno poslanstvo, ki je vzpostavljanje pravičnosti, brez katere ni reda, trajnostnega in celostnega razvoja ter še manj družbenega miru.«


Papež Frančišek se je srečal s sodniki in pravniki, ki so se udeležili vrha na temo boja proti trgovini z ljudmi in organiziranemu kriminalu. Srečanje je potekalo v Vatikanu pod okriljem Papeške akademije za družbene znanosti.
Sveti oče je na začetku poudaril, da so trgovina z ljudmi ter nove oblike suženjstva (prisilno delo, prostitucija, trgovina z organi, trgovina z mamili, organizirani kriminal) resnični zločini proti človeštvu. Čeprav obstaja pregovor, da se Cerkev ne sme vmešavati v politiko, pa je papež poudaril, da se Cerkev mora vmešavati v t.i. »visoko« politiko ter spomnil na besede papeža Pavla VI., da je politika ena izmed najvišjih oblik ljubezni, dejavne ljubezni. »Cerkev je prav tako poklicana, da ostaja zvesta osebam, še posebej takrat, ko gre za situacije, ki zadevajo najbolj dramatične rane in trpljenje, ki vključujejo vrednote, etiko, družbene znanosti in vero.«


V nadaljevanju je papež Frančišek poudaril nenadomestljivo poslanstvo sodnikov v družbi, posebej sredi izzivov, ki jih prinašata »globalizacija ravnodušnosti« in težnja, da bi preko nezakonitih pritiskov izničili lik sodnika. »Prevzeti odgovornost za svojo poklicanost pomeni tudi čutiti se svobodnega in se za takšnega tudi opredeliti. Biti svobodni od pritiskov vlad; svobodni od privatnih ustanov in seveda svobodni od »struktur greha«, o katerih je govoril moj predhodnik sv. Janez Pavel II., še posebej svobodni od organiziranega kriminala. Vem, da ste deležni mnogih pritiskov in groženj; prav tako vem, da biti sodnik ali javni tožilec pomeni tvegati lastno življenje. Brez svobode pri opravljanju vašega dela se državna sodna oblast pokvari in povzroča pokvarjenost.«


Sveti oče je nato izrazil svoje veselje nad dejstvom, da je OZN soglasno odobrila nove cilje za trajnostni in celostni razvoj, posebej resolucijo 8.7, ki govori o sprejemu takojšnjih ukrepov za odpravo prisilnega dela, novih oblik sužnosti, trgovine z ljudmi, in otroškega dela najkasneje do leta 2025.
»Zato je potrebno ustvariti t.i. »zajeten val«, ki bo preplavil celotno družbo. Pogoj za to je, da se poleg verskih in družbenih voditeljev ter županov tudi sodniki v polnosti zavedajo tega izziva; da čutijo pomembnost svoje odgovornosti pred družbo, si podelijo izkušnje in primere dobre prakse ter delujejo skupaj. Pomembno je, da v občestvu, v skupnosti delujejo skupaj ter tako odprejo nove poti pravičnosti za pospeševanje človeškega dostojanstva, svobode, odgovornosti, sreče in miru.«


»Sodnike prosim, naj uresničujejo svojo poklicanost in svoje temeljno poslanstvo, ki je vzpostavljanje pravičnosti, brez katere ni reda, trajnostnega in celostnega razvoja ter še manj družbenega miru. Nedvomno je družbeno zlo, ki je v današnjem svetu zelo prisotno, korupcija na vseh ravneh. Ta oslabi katerokoli vlado, demokracijo in sodno delovanje. Vi, sodniki, imate dolžnost, da izvajate pravičnost. Posebej vas prosim, da posvetite posebno pozornost pravičnosti na področju trgovine z ljudmi. V soočanju z le-to in z organiziranim kriminalom vas prosim, da se varujete, da bi zapadli v mrežo korupcije.«
V nadaljevanju svojega nagovora je papež Frančišek sodnike in pravnike spomnil, da z izrazom »izvajati pravičnost« ne mislimo zgolj na kazen samo v sebi, ampak je bistveno, da bi ta pomagala pri prevzgoji, dala upanje za ponovno vključitev v družbo. »Kazen, ki je zaprta sama vase, ki ne da možnosti za upanje, je mučenje: ni kazen! S tem resno ponovno odločno potrdim tudi stališče Cerkve proti smrtni kazni.« Sveti oče je pri tem spomnil na besede iz okrožnice papeža Janeza Pavla II. Evangelij življenja, kjer je zapisano, da »niti ubijalec ne izgubi svojega osebnega dostojanstva in Bog sam je za to porok.« (CD 60,9) Dodal je, da če to velja za tiste, ki so odgovorni za zločine, še toliko bolj velja za žrtve, ki padejo v past novih lovcev na sužnje. »Žrtve, ki so pogosto izdane v najglobljem in najsvetejšem področju osebe, to je v ljubezni, ki jo želijo dati in prejeti ... namesto tega pa jih prodajo na trgu prisilnega dela, prostitucije ali trgovine z organi.«


Nagovor sodnikom in pravnikom, ki so se udeležili vrha
na temo boja proti trgovini z ljudmi in organiziranemu kriminalu
Frančišek, 3. junij 2016

 

junij 2019

 JUNIJ 
Za evangelizacijo: DUHOVNIKI IN NJIHOV NAČIN ŽIVLJENJA
Da bi duhovniki s skromnim in ponižnim načinom življenja zavestno udejanjali svojo solidarnost z najbolj ubogimi.


»Če želimo resnično srečati Kristusa, se moramo dotakniti njegovega telesa v telesih trpečih revnih kot odgovor na zakramentalno obhajilo, dano v Evharistiji. Kristusovo telo, ki ga lomimo pri svetem bogoslužju, se nam razkriva v ljubezni in deljenju, v obrazih in osebah najbolj ranljivih bratov in sester.«


2. »Ta nesrečnik je klical, in Gospod je slišal« (Ps 34,7). Cerkev je vedno razumela pomembnost tega klica. Veliko pričevanje za to je na prvih straneh Apostolskih del, kjer Peter prosi brate, naj izberejo sedem mož, ki so »polni Duha in modrosti« (Apd 6,3), da bodo služili revnim. To je gotovo eden prvih znakov, s katerimi je krščanska skupnost stopila na svetovni oder: služenje najbolj revnim. Vse to je bilo mogoče, ker je krščanska skupnost razumela, da se mora življenje Jezusovih učencev izražati v bratstvu in solidarnosti v pokornosti Jezusovim besedam blagor ubogim, ker so dediči nebeškega kraljestva (prim. Mt 5,3).
»Prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval« (Apd 2,45). Te besede jasno kažejo živo skrb prvih kristjanov. Evangelist Luka, ki več od drugih piscev piše o usmiljenju, pri opisu podeljevanja v prvi skupnosti ne govori z Izzivi za človeštvo in poslanstvo Cerkve. Nasprotno, s svojimi besedami želi nagovoriti vernike vseh generacij in tako tudi nas, da bi nas podprl v vztrajnem pričevanju in nas spodbudil k skrbi za najbolj revne. Enak nauk z enakim prepričanjem nam izroča apostol Jakob, ki v svojem pismu ne skopari s krepkimi in ostrimi besedami: »Poslušajte, moji ljubi bratje! Ali ni Bog izbral tistih, ki so revni na svetu, a bogati v veri in dediči kraljestva, ki ga je obljubil vsem, kateri ga ljubijo? Vi pa ste osramotili reveža. Ali vas ne zatirajo in vlačijo pred sodišča prav bogati? … Kaj pomaga, moji bratje, če kdo pravi, da ima vero, nima pa del? Mar ga lahko vera reši? Če sta brat ali sestra gola in jima manjka vsakdanje hrane, pa jima kdo izmed vas reče: 'Pojdita v miru! Pogrejta se in najejta' a jima ne daste, kar potrebujeta za telo, kaj to pomaga? Tako je tudi z vero, če nima del; sama zase je mrtva« (Jak 2,5–6. 14–17).


3. Kljub temu se kristjani v določenih obdobjih niso v polnosti držali tega klica, ker jih je okužil svetni način razmišljanja. A Sveti Duh jih je še naprej vztrajno klical, naj pogled upirajo v bistveno. Poklical je može in žene, ki so na različne načine posvetili življenje služenju ubogim. Koliko strani zgodovine so v teh dva tisoč letih popisali kristjani, ki so v skrajni preproščini in ponižnosti ter z velikodušno in ustvarjalno ljubeznijo služili najubožnejšim bratom in sestram!
Najvidnejši zgled imamo v Frančišku Asiškem, ki so mu v dolgih stoletjih sledili mnogi sveti možje in žene. Frančišku ni zadoščalo, da bi gobavce objemal in jim dajal miloščino, ampak je raje šel v Gubbio, kjer je bival z njimi. To srečanje je razumel kot odločilni trenutek v svojem spreobrnjenju: »Ko sem namreč bil še v grehih, se mi je zdelo zelo zoprno videti gobavce. Gospod pa me je sam pripeljal mednje in bil sem usmiljen z njimi. In ko sem se oddaljil od njih, se mi je to, kar se mi je zdelo zoprno, spremenilo v sladkost za dušo in telo« (FOp 1–3: FF 110). To pričevanje je dokaz preobrazbene moči ljubezni do bližnjega in krščanskega življenjskega sloga.


Na revne ne smemo gledati zgolj kot na prejemnike dobre prostovoljske prakse enkrat na teden ali še manj spontanih dejanj dobre volje, s katerimi pomirimo vest. Čeprav so taka dejanja dobra in koristna, ker nam pomagajo postati dovzetnejši za stiske mnogih ljudi in krivice, ki so pogosto njihov vzrok, bi nas morala voditi k resničnemu srečanju z ubogimi in k podeljevanju, ki postaneta način življenja. Molitev, hoja po stopinjah Jezusovih učencev in spreobračanje najdejo potrditev evangeljske pristnosti v prav taki ljubezni in podeljevanju. Takšno življenje je vir veselja in dušnega miru, ker se z lastnimi rokami dotikamo Kristusovega telesa. Če želimo resnično srečati Kristusa, se moramo dotakniti njegovega telesa v telesih trpečih revnih kot odgovor na zakramentalno obhajilo, dano v Evharistiji. Kristusovo telo, ki ga lomimo pri svetem bogoslužju, se nam razkriva v ljubezni in deljenju, v obrazih in osebah najbolj ranljivih bratov in sester. Besede svetega Janeza Krizostoma so še vedno sodobne: »Počastiti hočeš Kristusovo telo? Pazi, da ga ne boš zaničeval v njegovi goloti, ko bi ga tukaj častil s svilenimi oblačili, zunaj pa prezrl, da trpi pomanjkanje v siromakih zaradi mraza in golote« (Homilije o Matejevem evangeliju, 50,3: PG 58).
Zato smo poklicani, da pristopimo k revnim, jih srečamo, se jim zazremo v oči, jih objamemo in jim pokažemo toplino ljubezni, ki bo uničila krog njihove osamljenosti. Dlan, ki jo iztegujejo proti nam, je tudi vabilo, da stopimo iz svojih varnih okvirov in udobja ter prepoznamo vrednost uboštva kot takega.


6. Ob zaključku jubileja usmiljenja sem Cerkvi želel dati svetovni dan revnih, da bi krščanska občestva po vsem svetu lahko postala še večje in boljše znamenje Kristusove ljubezni za najmanjše in tiste v največji stiski. Svetovnim dnevom, ki so jih ustanovili moji predhodniki, in jih v naših občestvih obhajamo že tradicionalno, želim dodati še tega, ki jim bo doprinesel odlično evangeljsko polnost, to je Jezusovo posebno ljubezen do revnih.


Celotno Cerkev ter može in žene dobre volje po vsem svetu vabim, da na ta dan pogled uprejo v vse tiste, ki iztegujejo roke, kličejo na pomoč in prosijo za solidarnost. To so naši bratje in sestre, ki jih je ustvaril in jih ljubi naš Nebeški Oče. Namen tega dneva je predvsem spodbuditi vernike, da bi se uprli kulturi odmetavanja in zapravljanja in sprejeli kulturo srečanja. Hkrati pa vabilo velja vsem, ne glede na versko pripadnost, da bi se odprli podeljevanju z revnimi v vseh oblikah solidarnosti in v konkretnih oblikah bratstva. Bog je nebo in zemljo ustvaril za vse, na žalost pa so nekateri postavili meje, zidove in ograje in se s tem izneverili prvotnemu daru, namenjenemu vsemu človeštvu, brez izjem.


Prvi svetovni dan revnih
Frančišek, 19. november 2017

 

DSC 9601MAJ

Za evangelizacijo: CERKEV V AFRIKI, SEME EDINOSTi

Da bi Cerkev v Afriki po gorečnosti svojih članov postala seme edinosti med narodi in znamenje upanja za to celino.


Medverski dialog, formacija duhovnikov, družina, evangelizacija: to so izstopajoče teme v govoru, ki ga je papež Frančišek pripravil za škofe iz afriške države Kamerun, ki so bili v Vatikanu na obisku ad limina apostolorum.


V nekaterih kamerunskih škofijah je navzočnost muslimanov tolikšna, da je kot »vabilo k pogumnemu in veselemu pričevanju vere v vstalega Kristusa«. Danes je razvijanje življenjskega dialoga z muslimani, in sicer v duhu medsebojnega zaupanja, nepogrešljivo za ohranjanje ozračja miroljubnega sobivanja in za preprečevanje širjenja nasilja, katerega žrtve so kristjani v nekaterih regijah afriške celine. Ob tem je papež Frančišek posebej spodbudil duhovnike, naj bodo vedno enotni in naj iščejo skupne rešitve za izzive, s katerimi se morajo soočiti. Pri tem naj presegajo predsodke, zlasti etnične.
Papež je kamerunske škofe nato tudi naprosil, naj si prizadevajo za stalno formacijo duhovnega življenja duhovnikov. Skušnjave sveta so številne. Opozoril jih je predvsem, naj se varujejo pred skušnjavami oblasti, ugleda in denarja. Slabo upravljanje z dobrinami, osebno bogatenje ali zapravljanje namreč predstavljajo pohujšanje in »proti-pričevanje«, še posebej v okolju, kjer mnoge osebe nimajo niti nujnih sredstev za življenje.

Kar zadeva temo družine, je papež Frančišek izpostavil ukoreninjanje relativizma in sekularizacije, ki se začenja tudi na afriški celini. V tem kontekstu je družino potrebno postaviti v središče pozornosti. Še posebej tiste, ki se morajo spoprijemati z revščino, s pomanjkanjem varnosti in skušnjavo, da bi se povrnile k atavistični praksi, ki je nezdružljiva s krščansko vero.
Nazadnje papež v govoru kamerunskim škofom poudarja še »rodovitno sodelovanje« med Cerkvijo in državo. Cerkvene institucije imajo pomembno vlogo ne samo za korist Cerkve, temveč celotne kamerunske družbe. Njihovo delo na socialnem področju je sestavni del evangelizacije, saj obstaja notranja vez med evangelizacijo in promocijo človeške osebe, posebno najrevnejših. Govor se zatem sklene z molitvijo, v kateri je papež Frančišek vernike iz Kameruna izročil v varstvo Devici Mariji in sv. Janezu Pavlu II., ki je to afriško državo obiskal dvakrat.


Govor kamerunskim škofom
ob njihovem obisku »ad limina«
Frančišek, 6. september 2014

 

066

APRIL

Splošni: ZDRAVNIKI IN NJIHOVI SODELAVCI NA PRIZADETIH OBMOČJIH

Za zdravnike in njihove humanitarne sodelavce na od vojne prizadetih območjih, ki svoja življenja tvegajo, da rešujejo življenja drugih.


»Dragi bratje in sestre, vsem tistim, ki so tvegali svoje življenje, da bi rešili drugo ali lajšali trpljenje ljudem, ki so jih prizadeli oboroženi spopadi, so namenjene Jezusove besede v Matejevem evangeliju: »Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40).
Papež Frančišek je 28. oktobra 2017 v avdienco sprejel udeležence 3. konference o mednarodnem humanitarnem pravu, ki je potekala pod naslovom Zaščita civilnega prebivalstva v spopadih – vloga humanitarnih organizacij in civilne družbe. Kot je Sveti oče poudaril na začetku nagovora, je ta tema še posebej pomenljiva ob 40-letnici uveljavitve dveh dopolnilnih protokolov k Ženevskim konvencijam o zaščiti žrtev v oboroženih spopadih.


»Kljub hvalevrednim poskusom, da bi preko zakonika o humanitarnem pravu zmanjšali negativne posledice sovražnosti nad civilnim prebivalstvom, prepogosto z različnih vojnih prizorišč prihajajo dokazi o strašnih zločinstvih, resničnih žalitvah oseb in njihovega dostojanstva. Podobe mrtvih oseb, pohabljenih ali obglavljenih teles naših bratov in sester, ki so mučeni, križani, zažgani živi, ponižani, vprašujejo vest človeštva. Po drugi strani prihajajo tudi novice iz starodavnih mest, katerih tisočletni kulturni zakladi so bili spremenjeni v kup ruševin; koliko bolnišnic in šol je bilo namenoma porušenih, s čimer so bile celotne generacije prikrajšane za pravico do življenja, zdravja in izobraževanja. Koliko cerkva in drugih bogoslužnih prostorov je tarča nasilja, pogosto prav med obhajanjem bogoslužja, z mnogimi žrtvami med verniki in njihovimi voditelji, ki so združeni v molitvi! Pri tem gre za kršitev temeljne pravice do verske svobode. Žal včasih porast teh informacij lahko prinese neko zasičenje, ki človeka uspava in do neke mere težo problemov relativizira; tako je še težje postati usmiljen in odpreti lastno vest za solidarnost. (prim. Poslanica papeža Frančiška za 49. svetovni dan miru, 3.) Da bi do tega prišlo, je potrebno spreobrnjenje srca, odprtost Bogu in bližnjemu, ki bo osebe spodbudila, da bodo premagale brezbrižnost ter živele solidarnost kot moralno krepost in družbeno držo, iz katere bo moglo iziti prizadevanje v prid trpečega človeštva.«


»Hkrati pa je spodbudno videti številne zglede solidarnosti in dejavne ljubezni, ki jih ne manjka v času vojne. Veliko oseb, dobrodelnih skupin in nevladnih organizacij v Cerkvi in zunaj nje se pogumno spoprijema z napori in nevarnostmi, ko zdravijo ranjene in bolne ter pokopavajo umrle, ko nosijo hrano lačnim in pijačo žejnim, ko obiskujejo zapornike. Pomoč prebivalcem žrtvam spopadov resnično združuje različna dela usmiljenja, po katerih bomo sojeni ob koncu življenja. Naj humanitarne organizacije vedno delujejo v skladu s temeljnimi načeli človečnosti, nepristranskosti, nevtralnosti in neodvisnosti. Zato želim, da bi mogla biti ta načela, ki predstavljajo središče humanitarnega prava, sprejeta v zavesti vojakov in humanitarnih delavcev ter zaživeti v praksi. Kjer pa v humanitarnem pravu obstajajo vrzeli, naj zna vest vsakega posameznika prepoznati moralno dolžnost, da spoštuje in ščiti dostojanstvo človeške osebe v vsaki okoliščini, posebej v situacijah, v katerih je močneje ogrožena. Da bi bilo to mogoče, želim spomniti na pomen molitve ter zagotavljanja, poleg tehnične in pravne formacije, duhovnega spremljanja vojakov ter humanitarnih delavcev.«

»Dragi bratje in sestre, vsem tistim, ki so tvegali svoje življenje, da bi rešili drugo ali lajšali trpljenje ljudem, ki so jih prizadeli oboroženi spopadi, so namenjene Jezusove besede v Matejevem evangeliju: »Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« (Mt 25,40) Izročam vas priprošnji Marije, Kraljice miru, ter vas prosim, da molite tudi zame. Iz srca vam in vašim družinam podeljujem apostolski blagoslov.«


Nagovor udeležencem konference
o mednarodnem humanitarnem pravu
Frančišek, 28. oktober 2017

 

 05

MAREC

Za evangelizacijo: PRIZNANJE PRAVIC KRŠČANSKIH SKUPNOSTI

Da bi krščanske skupnosti, predvsem tiste, ki so preganjane, čutile Kristusovo bližino in dosegle spoštovanje svojih pravic.


»Zato Boga prosim za pomoč ter pozivam vse vpletene, naj si še bolj prizadevajo za vzpostavitev pogojev za trajen mir, ki bo utemeljen na pravičnosti ter priznavanju pravic vseh. Potrebno je odločno zavrniti uporabo nasilja, vsakovrstno diskriminacijo in nestrpnost do oseb ali bogoslužnih prostorov judov, kristjanov in muslimanov.«


»Zdaj se zavzemimo za to, kakor želi Gospod, da bi izgradili prihodnost polne sprave ter bratske skupnosti. Če tega ne bi storili, bi bila to največja krivda v današnjem času,« je papež Frančišek v Vatikanu nagovoril jeruzalemskega pravoslavnega patriarha Teofila III. s spremstvom. Na začetku se je patriarhu zahvalil za topel sprejem med apostolskim obiskom v Jeruzalemu maja 2014:
»V spominu ohranjam živ spomin na pozorno skrb, s katerim ste spremljali mene in ekumenskega patriarha Bartolomeja v baziliki s kraji, kjer je bil Jezus križan, pokopan in je vstal. Z ganjenostjo se spominjam postanka v molitvi pred praznim grobom. Ob tem ponovno izražam svoje zadovoljstvo glede obnove tega presvetega kraja: s tem se ni zgolj ohranila celovitost spomenika preteklosti, ampak se je delalo tudi z namenom, da bi tudi v prihodnosti odmevalo pričevanje, ki izvira iz tistega praznega groba: »Vstal je, ni ga tukaj. Glejte kraj, kamor so ga položili.« (Mr 16,6) Vesel sem, da so jeruzalemski grkokatoliški patriarhat, jeruzalemski armenski patriarhat in frančiškanska Kustodija Svete dežele skupaj odlično sodelovali, tako kot že prej pri obnovi bazilike rojstva v Betlehemu. Vaši blaženosti se prisrčno zahvaljujem za prizadevanje pri tem.«


Papež Frančišek je nato ponovno izrazil svojo bližino vsem, ki trpijo zaradi spopadov, zaradi katerih Sveta dežela trpi že več desetletij. Spomnil je, da negotovost situacije in nerazumevanje med stranmi še naprej povzročajo nevarnosti, omejevanje temeljnih pravic ter to, da mnogi zapuščajo lastno zemljo. »Zato Boga prosim za pomoč ter pozivam vse vpletene, naj si še bolj prizadevajo za vzpostavitev pogojev za trajen mir, ki bo utemeljen na pravičnosti ter priznavanju pravic vseh. Potrebno je odločno zavrniti uporabo nasilja, vsakovrstno diskriminacijo in nestrpnost do oseb ali bogoslužnih prostorov judov, kristjanov in muslimanov. Sveto mesto, čigar status quo je potrebno varovati in ohranjati, bi moral biti kraj, kjer lahko vsi mirno sobivajo; v nasprotnem primeru se bo za vse in v neskončnost nadaljevala spirala trpljenja.«


»Posebno misel bi rad namenil vsem članom različnih krščanskih skupnosti v Sveti deželi. Želim, da bi bile vedno prepoznane kot sestavni del družbe ter bi si kot državljani in verniki neutrudno prizadevali za osebni prispevek za skupno dobro ter izgradnjo miru; da bi bili obrtniki sprave in razumevanja. Tovrstni prispevek bo učinkovitejši kolikor bolj bo udejanjeno vedno večje soglasje med različnimi Cerkvami na tem območju. Posebej pomembno je vedno večje sodelovanje pri podpori krščanskim družinam in mladim, da se ne bi znašli v situacijah, da bi morali zapustiti lastno zemljo. Pripadniki različnih veroizpovedi se bodo lahko ob skupnem delu na tem občutljivem področju bolje spoznali ter razvili vedno bolj bratske odnose.«


Sveti oče je pri tem spomnil na Jezusovo molitev v dvorani zadnje večerje, »da bi bili vsi eno... da bo svet veroval.« (Jn 17,21) ter ponovno poudaril iskreno željo in prizadevanje za napredovanje po poti k polni enosti: »Dobro vem, da nekatere rane preteklosti še naprej puščajo sledi v spominu mnogih. Zgodovine ni mogoče spremeniti, vendar pa, ne da bi pozabili na veliko pomanjkanje dejavne ljubezni, Skupaj uprimo pogled v prihodnost, polne sprave ter bratske skupnosti. Vodi nas isti Duh, zato ne dopustimo, da bi nam spomin na obdobja, zaznamovana z molkom ali medsebojne obtožbe, sedanje težave ter negotovost glede prihodnosti preprečevali, da bi skupaj hodili vidni enosti naproti; da bi skupaj molili in delali za oznanjevanje evangelija ter v služenju tistim, ki potrebujejo pomoč. Tudi teološki dialog med katoličani in pravoslavnimi je znamenje upanja, ki nas tolaži na poti. Kako lepo bi bilo reči o katoličanih in pravoslavnih, ki živijo v Jeruzalemu to, kar je evangelist Luka rekel o prvi krščanski skupnosti: »Vsi verniki so se družili med seboj ... eno srce in ena duša«. (Apd 2,11; 4,32)«


Sveti oče je ob koncu nagovora ponovno izrazil svojo bližino bratom kristjanom v Sveti deželi ter svojo naklonjenost do prijateljev drugih velikih verstev, ki so prisotni na tamkajšnjem področju – v želji in molitvi, da bo kmalu za vse prišel dan stabilnega in dolgotrajnega miru. »Prosite za mir v Jeruzalemu: tisti, ki te ljubijo, naj živijo v miru ... Zaradi mojih bratov in prijateljev kličem: »Mir naj vlada v tebi.«« (Ps 122,6-8)


Nagovor Njegove Blaženosti Teofila III.,
jeruzalemskega pravoslavnega patriarha
Frančišek, 23. oktober 2017

 

februar 2019

FEBRUAR 

Splošni: TRGOVANJE Z LJUDMI

Da bi velikodušno sprejeli žrtve trgovanja z ljudmi, prisilne prostitucije in nasilja.


»Katoliška Cerkev ima namen posredovati v vseh fazah trgovine z ljudmi: želi jih obvarovati pred prevarami in zavajanjem; želi jih najti in osvoboditi, ko so zasužnjeni. Želi jim pomagati po tem, ko so osvobojeni. Pogosto osebe, ki so bile prevarane in so z njimi grdo ravnali, ne morejo več zaupati drugim. To je ključ. Da bi mogli mladi preko bližine, prijateljstva pomagati, da bi tisti, ki so bili žrtve suženjstva, trgovine z ljudmi, ponovno najti zaupanje, prijateljstvo, varnost v človeških odnosih.«

Papež je rekel, da je res, da je glede trgovine z ljudmi veliko nevednosti. Vendar pa se včasih zdi tudi, da se niti ne želi razumeti pomena tega problema. Ta namreč zadeva našo vest, ker gre za sramotno dogajanje. Država, ki to počne ali dovoljuje trgovino z ljudmi, ne želi, da to dejstvo pride na dan. Potrebna sta pogum in poštenost. Sveti oče je poudaril, da mladi lažje govorijo o tem problemu in ga obsodijo, saj niso še toliko sužnji sistema ter odkrito povejo stvari tako, kot so. Dodal je še, da tudi sam vedno odkrito obsodi trgovino z ljudmi kot zločin proti človeštvu. Gre za resnično obliko suženjstva, ki je žal vedno bolj razširjeno. V boju z njim je potrebno prevzeti skupno odgovornost ter odločnejšo politično pripravljenost.

Silvia, dijakinja ene izmed rimskih gimnazij, je papeža vprašala, kaj lahko na področju boja proti trgovini z ljudmi in migracij storijo mladi, tudi preko uporabe družbenih omrežij. Sveti oče je odgovoril, da so mladi v privilegiranem položaju za srečanje z
žrtvami trgovine z ljudmi. Povabil jih je, naj gredo v svoje župnije, združenja, srečajo in predvsem poslušajo te osebe. »Poslušati osebe – od tam bosta rasla konkretna skrb in prizadevanje z vaše strani. Obstaja nevarnost, da bi to postal abstrakten problem. Vendar ni abstrakten, je konkreten. Gre za problem, ki ga je potrebno preučiti, a je pomembna konkretnost. Pri tem gre tudi za tveganje. Nekateri so tvegali svoje življenje.« Papež je mlade spomnil, da morejo konkretno upanje najti v Kristusu, Njega pa najdejo tudi v migrantih, v osebah, ki so zbežale od doma in ostajajo ujete v mrežah. »Ne bojte se srečanja z migranti. Odprite svoje srce, dovolite, da vstopijo, bodite pripravljeni na spremembo. Srečanje z drugim seveda vodi k spremembi, vendar pa se te ni treba bati. Pomagajte Cerkvi ustvarjati možnosti za podelitev izkušenj in integracije.« Sveti oče je dodal, da tudi družbena omrežja predstavljajo, predvsem za mlade, neskončne priložnosti za srečanje. Internet lahko ponudi več možnosti za srečanje in solidarnost, vendar pa je potrebno biti pozoren na to, kako ga uporabljamo. »Za vsak pripomoček, ki ga imamo na razpolago, je bistvenega pomena, kako se človek odloči, da ga bo uporabljal. Dajo ti možnost določenega načina
komuniciranja, toda, kakšna je tvoja izbira? Lahko ga uporabiš za dobro ali ne, odločitev je v tvojem srcu. In če izbereš slabo, bodi pozoren, saj bo izid zelo slab.«

Faith je iz ene izmed oddaljenih držav prišla v Italijo, da bi si tam ustvarila prihodnost. Zanimalo jo je, kako pomagati mladim v državah, kot je njena, da ne bi zapadli v pasti prevar ter v roke trgovcev z ljudmi. Papež je najprej spomnil na strašno dejstvo, da so mnoge mlade žrtve, ki padejo v roke preprodajalcev ljudi, že prej zapustile njihove družine, ker jih je družba zavrgla. Mnoge so v trgovino z ljudmi vpeljali celo njihovi sorodniki in t.i. prijatelji. Zatem pa je Sveti oče poudaril predvsem pomen vzgoje: »Tudi v položaju skrajne stiske se vzgoja kaže za zelo pomembno. Je orodje
pri zaščiti proti trgovini z ljudmi, saj pomaga prepoznati nevarnosti ter se izogniti utvaram. Zdravo šolsko ter župnijsko okolje mladim pomagata brez sramu razkriti trgovce ter postati prinašalci pravih sporočil za druge mlade. Vsi tisti, ki so bili žrtve trgovine z ljudmi so neizčrpen vir podpore za nove žrtve. Pomembno jim je prisluhniti, saj so bistven vir informacij za rešitev mnogih drugih mladih.«

Za mlade je temeljnega pomena, da korak za korakom ustvarjajo lastno identiteto in imajo pri tem oporno točko, svetilnik, nekoga, ki jih vodi, kar želi biti, po papeževih besedah je to Cerkev. »Pomislite na konec 19. stoletja, na Piemont, don Bosca. Videl je mlade na cesti, brez izobrazbe, brez dela. Pričel je z oratoriji, s šolami, usposobili so se za določeno obrt ter dobili delo. To je pot: vzgoja. Vzgoja je danes ime za mir, za razvoj.«

»Katoliška Cerkev ima namen posredovati v vseh fazah trgovine z ljudmi: želi jih obvarovati pred prevarami in zavajanjem; želi jih najti in osvoboditi, ko so zasužnjeni. Želi jim pomagati po tem, ko so osvobojeni. Pogosto osebe, ki so bile prevarane in so z njimi grdo ravnali, ne morejo več zaupati drugim. To je ključ. Da bi mogli mladi preko bližine, prijateljstva pomagati, da bi tisti, ki so bili žrtve suženjstva, trgovine z ljudmi, ponovno najti zaupanje, prijateljstvo, varnost v človeških odnosih.«

Ob koncu srečanja z udeleženci svetovnega dneva premišljevanja o boju proti trgovini z ljudmi je Sveti oče spomnil še na sv. Jožefino Bakhito: »Ta velika Sudanka je tudi danes zgledna priča upanja za številne žrtve suženjstva in more podpirati prizadevanja vseh tistih, ki se posvečajo boju proti tej »rani na telesu sodobnega človeštva, rani v Kristusovem mesu«. (Poslanica za 48. svetovni dan miru 2015, »Ne več sužnji, ampak bratje«, št. 6) Naj nas navdihuje, da bi uresničevali dejanja bratstva do tistih, ki se nahajajo v podložnem položaju. Da bi se pustili nagovoriti, da bi se pustili povabiti v srečanje.«

Srečanje z udeleženci svetovnega dneva premišljevanja o boju proti trgovini z ljudmi

Frančišek, 12. februar 2018

 

januar 2019

JANUAR 

Za evangelizacijo: MLADI V MARIJINI ŠOLI

Da bi mladi ljudje, zlasti v Latinski Ameriki, sledili Marijinemu zgledu in se odzvali Gospodovemu povabilu, naj veselje evangelija posredujejo svetu.

 

»Dragi mladi, ko nas Bog kliče po imenu, je to znamenje našega velikega dostojanstva v Božjih očeh in njegove ljubezni do nas. Bog vsakogar od vas kliče po imenu. Vas vse Bog nagovarja s »ti«, dragoceni ste v njegovih očeh, vredni spoštovanja in ljubezni (prim. Iz 43,4)… Vi mladi morate čutiti, da nekdo resnično verjame v vas: védite, da vam papež zaupa, da vam Cerkev zaupa! In tudi vi zaupajte Cerkvi!«

 

2. Marija!
»Poklical sem te po imenu« (Iz 43,1). Prvi razlog, ki ne govori v prid strahu, je dejstvo, da nas je Bog poklical po imenu. Angel, Božji odposlanec, je Marijo poklical po imenu. Poimenovanje je lastno Bogu. Ko opravlja delo stvarjenja, vsako bitje prikliče k življenju po lastnem imenu. Za vsakim imenom je identiteta, ki je edinstvena v vsem, v vsakem človeku, tisto intimno bistvo, ki ga resnično pozna le Bog. Ta privilegij je Bog delil s človekom, ko ga je povabil, naj sam imenuje živali, ptice in tudi svoje potomce (prim. 1Mz 2,19–21; 4,1). Ta globoko svetopisemski pogled srečamo v mnogih kulturah, ki v imenu prepoznavajo razodetje globoke skrivnosti življenja, pomena bivanja.
Ko Bog nekoga pokliče po imenu, mu razkrije tudi njegovo poklicanost, njegov načrt za svetost in izpolnitev, po katerem človek postane dar za bližnje in po katerem je edinstven. In ko Bog človeku, ki ga kliče, želi razširiti njegovo življenjsko obzorje, mu da novo ime, kot ga je dal Simonu, ki ga je klical »Peter«. Od tu izvira običaj, po katerem nekdo dobi novo ime, ko vstopi v redovno ustanovo, kar nakazuje novo identiteto in poslanstvo. Ker je Božji klic edinstven in oseben, potrebujemo pogum, da bi se lahko ločili od vzorcev prilagajanja, ki pritiskajo na nas, da bi naše življenje v resnici lahko postalo pristen in nenadomestljiv dar Bogu, Cerkvi in vsem ljudem.
Dragi mladi, ko nas torej Bog kliče po imenu, je to znamenje našega velikega dostojanstva v Božjih očeh in njegove ljubezni do nas. Bog vsakogar od vas kliče po imenu. Vas vse Bog nagovarja s »ti«, dragoceni ste v njegovih očeh, vredni spoštovanja in ljubezni (prim. Iz 43,4). Radostno sprejmite ta dialog, ki vam ga ponuja Bog, ta poziv, v katerem se obrača na vas in vas kliče po imenu.

4. Pogum v sedanjem trenutku
Iz gotovosti, da je Božja milost z nami, izvira moč, s pomočjo katere lahko v sedanjem trenutku zberemo pogum, da uresničimo, kar nas Bog prosi tukaj in sedaj, na vseh področjih življenja, da sprejmemo poklicanost, ki nam jo razkriva Bog, da živimo svojo vero, ne da bi jo skrivali ali jo slabili.Da, ko se odpremo Božji milosti, nemogoče postane resničnost. »Če je Bog za nas, kdo je zoper nas?« (Rim 8,31). Božja milost se dotika »sedanjega« trenutka vašega življenja, vas »zgrabi« takšne, kakršni ste, z vsemi strahovi in omejitvami, razkriva pa tudi sijajne Božje načrte. Vi mladi morate čutiti, da nekdo resnično verjame v vas: védite, da vam papež zaupa, da vam Cerkev zaupa! In tudi vi zaupajte Cerkvi!

Mladenki Mariji je Bog zaupal pomembno nalogo ravno zato, ker je bila mlada. Mladi imate moč, ker živite v življenjskem obdobju, ko je energije na pretek. Uporabite to moč in energijo ter izboljšajte svet, začnite pa tam, kjer živite. Želim, da bi v Cerkvi dobili pomembne dolžnosti, da bi se našlo dovolj poguma, da bi se za vas naredil prostor in da bi bili pripravljeni prevzeti katero od teh dolžnosti.

Vabim vas, da znova občudujete Marijino ljubezen: skrbno, dinamično in konkretno ljubezen, polno drznosti in popolnoma posvečeno darovanju sebe. Cerkev, ki bo prežeta s temi marijanskimi lastnostmi, bo vedno Cerkev, ki krene na pot, ki preide lastne
omejitve in meje, da bi iz nje prekipevala milost, ki jo je prejela. Če si dovolimo, da se nas Marijin zgled resnično dotakne, bomo pristno živeli to dobroto, ki nas spodbuja, da Boga ljubimo bolj kot vse drugo, tudi bolj kot sebe, in da ljubimo tiste, s katerimi si delimo vsakdanje življenje. Ljubili pa bomo tudi tiste, ki se nam skorajda ne zdijo vredni ljubezni. To je ljubezen služenja in predanosti, predvsem do najšibkejših in najbolj ubogih, ljubezen, ki spreminja naše obraze in nas napolnjuje z veseljem.

Poslanico želim skleniti s čudoviti besedami svetega Bernarda iz slavne pridige o skrivnosti Marijinega oznanjenja, ki govorijo o tem, kako ves svet pričakuje Marijin odgovor: »Slišala si, o Devica, da boš spočela in rodila sina. Slišala si, da se to ne bo zgodilo od moža, ampak od Svetega Duha. Angel čaka na tvoj odgovor. […] Tudi mi, o Gospa, čakamo na sočutno besedo. [...] Za tvoj kratek odgovor moramo biti prenovljeni in poklicani v življenje. […] Nanj čaka vsa zemlja, ki kleči pred teboj. [...] Hitro mu odgovori, o Devica« (Sermon 4, 8–9; Opera Omnia).

Predragi mladi, Gospod, Cerkev in svet čakajo tudi na vas in vaš odgovor na edinstven klic, ki ga vsakdo prejme v življenju! Medtem ko se vse bolj bliža svetovni dan mladih v Panami, vas vabim, da se na to srečanje pripravljate z veseljem in navdušenjem tistih, ki želijo sodelovati v takšni veliki pustolovščini. Svetovni dan mladih je za pogumne! Ni za mlade, ki iščejo le udobje in ki se umaknejo, ko se pokažejo težave. Ali sprejmete ta izziv?

Poslanica Svetega očeta Frančiška
za 33. svetovni dan mladih 2018
Frančišek, 11. februar 2018

Foto: Barbara Debeljak

 

 

Go to top