DSC 9601MAJ

Za evangelizacijo: CERKEV V AFRIKI, SEME EDINOSTi

Da bi Cerkev v Afriki po gorečnosti svojih članov postala seme edinosti med narodi in znamenje upanja za to celino.


Medverski dialog, formacija duhovnikov, družina, evangelizacija: to so izstopajoče teme v govoru, ki ga je papež Frančišek pripravil za škofe iz afriške države Kamerun, ki so bili v Vatikanu na obisku ad limina apostolorum.


V nekaterih kamerunskih škofijah je navzočnost muslimanov tolikšna, da je kot »vabilo k pogumnemu in veselemu pričevanju vere v vstalega Kristusa«. Danes je razvijanje življenjskega dialoga z muslimani, in sicer v duhu medsebojnega zaupanja, nepogrešljivo za ohranjanje ozračja miroljubnega sobivanja in za preprečevanje širjenja nasilja, katerega žrtve so kristjani v nekaterih regijah afriške celine. Ob tem je papež Frančišek posebej spodbudil duhovnike, naj bodo vedno enotni in naj iščejo skupne rešitve za izzive, s katerimi se morajo soočiti. Pri tem naj presegajo predsodke, zlasti etnične.
Papež je kamerunske škofe nato tudi naprosil, naj si prizadevajo za stalno formacijo duhovnega življenja duhovnikov. Skušnjave sveta so številne. Opozoril jih je predvsem, naj se varujejo pred skušnjavami oblasti, ugleda in denarja. Slabo upravljanje z dobrinami, osebno bogatenje ali zapravljanje namreč predstavljajo pohujšanje in »proti-pričevanje«, še posebej v okolju, kjer mnoge osebe nimajo niti nujnih sredstev za življenje.

Kar zadeva temo družine, je papež Frančišek izpostavil ukoreninjanje relativizma in sekularizacije, ki se začenja tudi na afriški celini. V tem kontekstu je družino potrebno postaviti v središče pozornosti. Še posebej tiste, ki se morajo spoprijemati z revščino, s pomanjkanjem varnosti in skušnjavo, da bi se povrnile k atavistični praksi, ki je nezdružljiva s krščansko vero.
Nazadnje papež v govoru kamerunskim škofom poudarja še »rodovitno sodelovanje« med Cerkvijo in državo. Cerkvene institucije imajo pomembno vlogo ne samo za korist Cerkve, temveč celotne kamerunske družbe. Njihovo delo na socialnem področju je sestavni del evangelizacije, saj obstaja notranja vez med evangelizacijo in promocijo človeške osebe, posebno najrevnejših. Govor se zatem sklene z molitvijo, v kateri je papež Frančišek vernike iz Kameruna izročil v varstvo Devici Mariji in sv. Janezu Pavlu II., ki je to afriško državo obiskal dvakrat.


Govor kamerunskim škofom
ob njihovem obisku »ad limina«
Frančišek, 6. september 2014

 

066

APRIL

Splošni: ZDRAVNIKI IN NJIHOVI SODELAVCI NA PRIZADETIH OBMOČJIH

Za zdravnike in njihove humanitarne sodelavce na od vojne prizadetih območjih, ki svoja življenja tvegajo, da rešujejo življenja drugih.


»Dragi bratje in sestre, vsem tistim, ki so tvegali svoje življenje, da bi rešili drugo ali lajšali trpljenje ljudem, ki so jih prizadeli oboroženi spopadi, so namenjene Jezusove besede v Matejevem evangeliju: »Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40).
Papež Frančišek je 28. oktobra 2017 v avdienco sprejel udeležence 3. konference o mednarodnem humanitarnem pravu, ki je potekala pod naslovom Zaščita civilnega prebivalstva v spopadih – vloga humanitarnih organizacij in civilne družbe. Kot je Sveti oče poudaril na začetku nagovora, je ta tema še posebej pomenljiva ob 40-letnici uveljavitve dveh dopolnilnih protokolov k Ženevskim konvencijam o zaščiti žrtev v oboroženih spopadih.


»Kljub hvalevrednim poskusom, da bi preko zakonika o humanitarnem pravu zmanjšali negativne posledice sovražnosti nad civilnim prebivalstvom, prepogosto z različnih vojnih prizorišč prihajajo dokazi o strašnih zločinstvih, resničnih žalitvah oseb in njihovega dostojanstva. Podobe mrtvih oseb, pohabljenih ali obglavljenih teles naših bratov in sester, ki so mučeni, križani, zažgani živi, ponižani, vprašujejo vest človeštva. Po drugi strani prihajajo tudi novice iz starodavnih mest, katerih tisočletni kulturni zakladi so bili spremenjeni v kup ruševin; koliko bolnišnic in šol je bilo namenoma porušenih, s čimer so bile celotne generacije prikrajšane za pravico do življenja, zdravja in izobraževanja. Koliko cerkva in drugih bogoslužnih prostorov je tarča nasilja, pogosto prav med obhajanjem bogoslužja, z mnogimi žrtvami med verniki in njihovimi voditelji, ki so združeni v molitvi! Pri tem gre za kršitev temeljne pravice do verske svobode. Žal včasih porast teh informacij lahko prinese neko zasičenje, ki človeka uspava in do neke mere težo problemov relativizira; tako je še težje postati usmiljen in odpreti lastno vest za solidarnost. (prim. Poslanica papeža Frančiška za 49. svetovni dan miru, 3.) Da bi do tega prišlo, je potrebno spreobrnjenje srca, odprtost Bogu in bližnjemu, ki bo osebe spodbudila, da bodo premagale brezbrižnost ter živele solidarnost kot moralno krepost in družbeno držo, iz katere bo moglo iziti prizadevanje v prid trpečega človeštva.«


»Hkrati pa je spodbudno videti številne zglede solidarnosti in dejavne ljubezni, ki jih ne manjka v času vojne. Veliko oseb, dobrodelnih skupin in nevladnih organizacij v Cerkvi in zunaj nje se pogumno spoprijema z napori in nevarnostmi, ko zdravijo ranjene in bolne ter pokopavajo umrle, ko nosijo hrano lačnim in pijačo žejnim, ko obiskujejo zapornike. Pomoč prebivalcem žrtvam spopadov resnično združuje različna dela usmiljenja, po katerih bomo sojeni ob koncu življenja. Naj humanitarne organizacije vedno delujejo v skladu s temeljnimi načeli človečnosti, nepristranskosti, nevtralnosti in neodvisnosti. Zato želim, da bi mogla biti ta načela, ki predstavljajo središče humanitarnega prava, sprejeta v zavesti vojakov in humanitarnih delavcev ter zaživeti v praksi. Kjer pa v humanitarnem pravu obstajajo vrzeli, naj zna vest vsakega posameznika prepoznati moralno dolžnost, da spoštuje in ščiti dostojanstvo človeške osebe v vsaki okoliščini, posebej v situacijah, v katerih je močneje ogrožena. Da bi bilo to mogoče, želim spomniti na pomen molitve ter zagotavljanja, poleg tehnične in pravne formacije, duhovnega spremljanja vojakov ter humanitarnih delavcev.«

»Dragi bratje in sestre, vsem tistim, ki so tvegali svoje življenje, da bi rešili drugo ali lajšali trpljenje ljudem, ki so jih prizadeli oboroženi spopadi, so namenjene Jezusove besede v Matejevem evangeliju: »Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« (Mt 25,40) Izročam vas priprošnji Marije, Kraljice miru, ter vas prosim, da molite tudi zame. Iz srca vam in vašim družinam podeljujem apostolski blagoslov.«


Nagovor udeležencem konference
o mednarodnem humanitarnem pravu
Frančišek, 28. oktober 2017

 

 05

MAREC

Za evangelizacijo: PRIZNANJE PRAVIC KRŠČANSKIH SKUPNOSTI

Da bi krščanske skupnosti, predvsem tiste, ki so preganjane, čutile Kristusovo bližino in dosegle spoštovanje svojih pravic.


»Zato Boga prosim za pomoč ter pozivam vse vpletene, naj si še bolj prizadevajo za vzpostavitev pogojev za trajen mir, ki bo utemeljen na pravičnosti ter priznavanju pravic vseh. Potrebno je odločno zavrniti uporabo nasilja, vsakovrstno diskriminacijo in nestrpnost do oseb ali bogoslužnih prostorov judov, kristjanov in muslimanov.«


»Zdaj se zavzemimo za to, kakor želi Gospod, da bi izgradili prihodnost polne sprave ter bratske skupnosti. Če tega ne bi storili, bi bila to največja krivda v današnjem času,« je papež Frančišek v Vatikanu nagovoril jeruzalemskega pravoslavnega patriarha Teofila III. s spremstvom. Na začetku se je patriarhu zahvalil za topel sprejem med apostolskim obiskom v Jeruzalemu maja 2014:
»V spominu ohranjam živ spomin na pozorno skrb, s katerim ste spremljali mene in ekumenskega patriarha Bartolomeja v baziliki s kraji, kjer je bil Jezus križan, pokopan in je vstal. Z ganjenostjo se spominjam postanka v molitvi pred praznim grobom. Ob tem ponovno izražam svoje zadovoljstvo glede obnove tega presvetega kraja: s tem se ni zgolj ohranila celovitost spomenika preteklosti, ampak se je delalo tudi z namenom, da bi tudi v prihodnosti odmevalo pričevanje, ki izvira iz tistega praznega groba: »Vstal je, ni ga tukaj. Glejte kraj, kamor so ga položili.« (Mr 16,6) Vesel sem, da so jeruzalemski grkokatoliški patriarhat, jeruzalemski armenski patriarhat in frančiškanska Kustodija Svete dežele skupaj odlično sodelovali, tako kot že prej pri obnovi bazilike rojstva v Betlehemu. Vaši blaženosti se prisrčno zahvaljujem za prizadevanje pri tem.«


Papež Frančišek je nato ponovno izrazil svojo bližino vsem, ki trpijo zaradi spopadov, zaradi katerih Sveta dežela trpi že več desetletij. Spomnil je, da negotovost situacije in nerazumevanje med stranmi še naprej povzročajo nevarnosti, omejevanje temeljnih pravic ter to, da mnogi zapuščajo lastno zemljo. »Zato Boga prosim za pomoč ter pozivam vse vpletene, naj si še bolj prizadevajo za vzpostavitev pogojev za trajen mir, ki bo utemeljen na pravičnosti ter priznavanju pravic vseh. Potrebno je odločno zavrniti uporabo nasilja, vsakovrstno diskriminacijo in nestrpnost do oseb ali bogoslužnih prostorov judov, kristjanov in muslimanov. Sveto mesto, čigar status quo je potrebno varovati in ohranjati, bi moral biti kraj, kjer lahko vsi mirno sobivajo; v nasprotnem primeru se bo za vse in v neskončnost nadaljevala spirala trpljenja.«


»Posebno misel bi rad namenil vsem članom različnih krščanskih skupnosti v Sveti deželi. Želim, da bi bile vedno prepoznane kot sestavni del družbe ter bi si kot državljani in verniki neutrudno prizadevali za osebni prispevek za skupno dobro ter izgradnjo miru; da bi bili obrtniki sprave in razumevanja. Tovrstni prispevek bo učinkovitejši kolikor bolj bo udejanjeno vedno večje soglasje med različnimi Cerkvami na tem območju. Posebej pomembno je vedno večje sodelovanje pri podpori krščanskim družinam in mladim, da se ne bi znašli v situacijah, da bi morali zapustiti lastno zemljo. Pripadniki različnih veroizpovedi se bodo lahko ob skupnem delu na tem občutljivem področju bolje spoznali ter razvili vedno bolj bratske odnose.«


Sveti oče je pri tem spomnil na Jezusovo molitev v dvorani zadnje večerje, »da bi bili vsi eno... da bo svet veroval.« (Jn 17,21) ter ponovno poudaril iskreno željo in prizadevanje za napredovanje po poti k polni enosti: »Dobro vem, da nekatere rane preteklosti še naprej puščajo sledi v spominu mnogih. Zgodovine ni mogoče spremeniti, vendar pa, ne da bi pozabili na veliko pomanjkanje dejavne ljubezni, Skupaj uprimo pogled v prihodnost, polne sprave ter bratske skupnosti. Vodi nas isti Duh, zato ne dopustimo, da bi nam spomin na obdobja, zaznamovana z molkom ali medsebojne obtožbe, sedanje težave ter negotovost glede prihodnosti preprečevali, da bi skupaj hodili vidni enosti naproti; da bi skupaj molili in delali za oznanjevanje evangelija ter v služenju tistim, ki potrebujejo pomoč. Tudi teološki dialog med katoličani in pravoslavnimi je znamenje upanja, ki nas tolaži na poti. Kako lepo bi bilo reči o katoličanih in pravoslavnih, ki živijo v Jeruzalemu to, kar je evangelist Luka rekel o prvi krščanski skupnosti: »Vsi verniki so se družili med seboj ... eno srce in ena duša«. (Apd 2,11; 4,32)«


Sveti oče je ob koncu nagovora ponovno izrazil svojo bližino bratom kristjanom v Sveti deželi ter svojo naklonjenost do prijateljev drugih velikih verstev, ki so prisotni na tamkajšnjem področju – v želji in molitvi, da bo kmalu za vse prišel dan stabilnega in dolgotrajnega miru. »Prosite za mir v Jeruzalemu: tisti, ki te ljubijo, naj živijo v miru ... Zaradi mojih bratov in prijateljev kličem: »Mir naj vlada v tebi.«« (Ps 122,6-8)


Nagovor Njegove Blaženosti Teofila III.,
jeruzalemskega pravoslavnega patriarha
Frančišek, 23. oktober 2017

 

februar 2019

FEBRUAR 

Splošni: TRGOVANJE Z LJUDMI

Da bi velikodušno sprejeli žrtve trgovanja z ljudmi, prisilne prostitucije in nasilja.


»Katoliška Cerkev ima namen posredovati v vseh fazah trgovine z ljudmi: želi jih obvarovati pred prevarami in zavajanjem; želi jih najti in osvoboditi, ko so zasužnjeni. Želi jim pomagati po tem, ko so osvobojeni. Pogosto osebe, ki so bile prevarane in so z njimi grdo ravnali, ne morejo več zaupati drugim. To je ključ. Da bi mogli mladi preko bližine, prijateljstva pomagati, da bi tisti, ki so bili žrtve suženjstva, trgovine z ljudmi, ponovno najti zaupanje, prijateljstvo, varnost v človeških odnosih.«

Papež je rekel, da je res, da je glede trgovine z ljudmi veliko nevednosti. Vendar pa se včasih zdi tudi, da se niti ne želi razumeti pomena tega problema. Ta namreč zadeva našo vest, ker gre za sramotno dogajanje. Država, ki to počne ali dovoljuje trgovino z ljudmi, ne želi, da to dejstvo pride na dan. Potrebna sta pogum in poštenost. Sveti oče je poudaril, da mladi lažje govorijo o tem problemu in ga obsodijo, saj niso še toliko sužnji sistema ter odkrito povejo stvari tako, kot so. Dodal je še, da tudi sam vedno odkrito obsodi trgovino z ljudmi kot zločin proti človeštvu. Gre za resnično obliko suženjstva, ki je žal vedno bolj razširjeno. V boju z njim je potrebno prevzeti skupno odgovornost ter odločnejšo politično pripravljenost.

Silvia, dijakinja ene izmed rimskih gimnazij, je papeža vprašala, kaj lahko na področju boja proti trgovini z ljudmi in migracij storijo mladi, tudi preko uporabe družbenih omrežij. Sveti oče je odgovoril, da so mladi v privilegiranem položaju za srečanje z
žrtvami trgovine z ljudmi. Povabil jih je, naj gredo v svoje župnije, združenja, srečajo in predvsem poslušajo te osebe. »Poslušati osebe – od tam bosta rasla konkretna skrb in prizadevanje z vaše strani. Obstaja nevarnost, da bi to postal abstrakten problem. Vendar ni abstrakten, je konkreten. Gre za problem, ki ga je potrebno preučiti, a je pomembna konkretnost. Pri tem gre tudi za tveganje. Nekateri so tvegali svoje življenje.« Papež je mlade spomnil, da morejo konkretno upanje najti v Kristusu, Njega pa najdejo tudi v migrantih, v osebah, ki so zbežale od doma in ostajajo ujete v mrežah. »Ne bojte se srečanja z migranti. Odprite svoje srce, dovolite, da vstopijo, bodite pripravljeni na spremembo. Srečanje z drugim seveda vodi k spremembi, vendar pa se te ni treba bati. Pomagajte Cerkvi ustvarjati možnosti za podelitev izkušenj in integracije.« Sveti oče je dodal, da tudi družbena omrežja predstavljajo, predvsem za mlade, neskončne priložnosti za srečanje. Internet lahko ponudi več možnosti za srečanje in solidarnost, vendar pa je potrebno biti pozoren na to, kako ga uporabljamo. »Za vsak pripomoček, ki ga imamo na razpolago, je bistvenega pomena, kako se človek odloči, da ga bo uporabljal. Dajo ti možnost določenega načina
komuniciranja, toda, kakšna je tvoja izbira? Lahko ga uporabiš za dobro ali ne, odločitev je v tvojem srcu. In če izbereš slabo, bodi pozoren, saj bo izid zelo slab.«

Faith je iz ene izmed oddaljenih držav prišla v Italijo, da bi si tam ustvarila prihodnost. Zanimalo jo je, kako pomagati mladim v državah, kot je njena, da ne bi zapadli v pasti prevar ter v roke trgovcev z ljudmi. Papež je najprej spomnil na strašno dejstvo, da so mnoge mlade žrtve, ki padejo v roke preprodajalcev ljudi, že prej zapustile njihove družine, ker jih je družba zavrgla. Mnoge so v trgovino z ljudmi vpeljali celo njihovi sorodniki in t.i. prijatelji. Zatem pa je Sveti oče poudaril predvsem pomen vzgoje: »Tudi v položaju skrajne stiske se vzgoja kaže za zelo pomembno. Je orodje
pri zaščiti proti trgovini z ljudmi, saj pomaga prepoznati nevarnosti ter se izogniti utvaram. Zdravo šolsko ter župnijsko okolje mladim pomagata brez sramu razkriti trgovce ter postati prinašalci pravih sporočil za druge mlade. Vsi tisti, ki so bili žrtve trgovine z ljudmi so neizčrpen vir podpore za nove žrtve. Pomembno jim je prisluhniti, saj so bistven vir informacij za rešitev mnogih drugih mladih.«

Za mlade je temeljnega pomena, da korak za korakom ustvarjajo lastno identiteto in imajo pri tem oporno točko, svetilnik, nekoga, ki jih vodi, kar želi biti, po papeževih besedah je to Cerkev. »Pomislite na konec 19. stoletja, na Piemont, don Bosca. Videl je mlade na cesti, brez izobrazbe, brez dela. Pričel je z oratoriji, s šolami, usposobili so se za določeno obrt ter dobili delo. To je pot: vzgoja. Vzgoja je danes ime za mir, za razvoj.«

»Katoliška Cerkev ima namen posredovati v vseh fazah trgovine z ljudmi: želi jih obvarovati pred prevarami in zavajanjem; želi jih najti in osvoboditi, ko so zasužnjeni. Želi jim pomagati po tem, ko so osvobojeni. Pogosto osebe, ki so bile prevarane in so z njimi grdo ravnali, ne morejo več zaupati drugim. To je ključ. Da bi mogli mladi preko bližine, prijateljstva pomagati, da bi tisti, ki so bili žrtve suženjstva, trgovine z ljudmi, ponovno najti zaupanje, prijateljstvo, varnost v človeških odnosih.«

Ob koncu srečanja z udeleženci svetovnega dneva premišljevanja o boju proti trgovini z ljudmi je Sveti oče spomnil še na sv. Jožefino Bakhito: »Ta velika Sudanka je tudi danes zgledna priča upanja za številne žrtve suženjstva in more podpirati prizadevanja vseh tistih, ki se posvečajo boju proti tej »rani na telesu sodobnega človeštva, rani v Kristusovem mesu«. (Poslanica za 48. svetovni dan miru 2015, »Ne več sužnji, ampak bratje«, št. 6) Naj nas navdihuje, da bi uresničevali dejanja bratstva do tistih, ki se nahajajo v podložnem položaju. Da bi se pustili nagovoriti, da bi se pustili povabiti v srečanje.«

Srečanje z udeleženci svetovnega dneva premišljevanja o boju proti trgovini z ljudmi

Frančišek, 12. februar 2018

 

januar 2019

JANUAR 

Za evangelizacijo: MLADI V MARIJINI ŠOLI

Da bi mladi ljudje, zlasti v Latinski Ameriki, sledili Marijinemu zgledu in se odzvali Gospodovemu povabilu, naj veselje evangelija posredujejo svetu.

 

»Dragi mladi, ko nas Bog kliče po imenu, je to znamenje našega velikega dostojanstva v Božjih očeh in njegove ljubezni do nas. Bog vsakogar od vas kliče po imenu. Vas vse Bog nagovarja s »ti«, dragoceni ste v njegovih očeh, vredni spoštovanja in ljubezni (prim. Iz 43,4)… Vi mladi morate čutiti, da nekdo resnično verjame v vas: védite, da vam papež zaupa, da vam Cerkev zaupa! In tudi vi zaupajte Cerkvi!«

 

2. Marija!
»Poklical sem te po imenu« (Iz 43,1). Prvi razlog, ki ne govori v prid strahu, je dejstvo, da nas je Bog poklical po imenu. Angel, Božji odposlanec, je Marijo poklical po imenu. Poimenovanje je lastno Bogu. Ko opravlja delo stvarjenja, vsako bitje prikliče k življenju po lastnem imenu. Za vsakim imenom je identiteta, ki je edinstvena v vsem, v vsakem človeku, tisto intimno bistvo, ki ga resnično pozna le Bog. Ta privilegij je Bog delil s človekom, ko ga je povabil, naj sam imenuje živali, ptice in tudi svoje potomce (prim. 1Mz 2,19–21; 4,1). Ta globoko svetopisemski pogled srečamo v mnogih kulturah, ki v imenu prepoznavajo razodetje globoke skrivnosti življenja, pomena bivanja.
Ko Bog nekoga pokliče po imenu, mu razkrije tudi njegovo poklicanost, njegov načrt za svetost in izpolnitev, po katerem človek postane dar za bližnje in po katerem je edinstven. In ko Bog človeku, ki ga kliče, želi razširiti njegovo življenjsko obzorje, mu da novo ime, kot ga je dal Simonu, ki ga je klical »Peter«. Od tu izvira običaj, po katerem nekdo dobi novo ime, ko vstopi v redovno ustanovo, kar nakazuje novo identiteto in poslanstvo. Ker je Božji klic edinstven in oseben, potrebujemo pogum, da bi se lahko ločili od vzorcev prilagajanja, ki pritiskajo na nas, da bi naše življenje v resnici lahko postalo pristen in nenadomestljiv dar Bogu, Cerkvi in vsem ljudem.
Dragi mladi, ko nas torej Bog kliče po imenu, je to znamenje našega velikega dostojanstva v Božjih očeh in njegove ljubezni do nas. Bog vsakogar od vas kliče po imenu. Vas vse Bog nagovarja s »ti«, dragoceni ste v njegovih očeh, vredni spoštovanja in ljubezni (prim. Iz 43,4). Radostno sprejmite ta dialog, ki vam ga ponuja Bog, ta poziv, v katerem se obrača na vas in vas kliče po imenu.

4. Pogum v sedanjem trenutku
Iz gotovosti, da je Božja milost z nami, izvira moč, s pomočjo katere lahko v sedanjem trenutku zberemo pogum, da uresničimo, kar nas Bog prosi tukaj in sedaj, na vseh področjih življenja, da sprejmemo poklicanost, ki nam jo razkriva Bog, da živimo svojo vero, ne da bi jo skrivali ali jo slabili.Da, ko se odpremo Božji milosti, nemogoče postane resničnost. »Če je Bog za nas, kdo je zoper nas?« (Rim 8,31). Božja milost se dotika »sedanjega« trenutka vašega življenja, vas »zgrabi« takšne, kakršni ste, z vsemi strahovi in omejitvami, razkriva pa tudi sijajne Božje načrte. Vi mladi morate čutiti, da nekdo resnično verjame v vas: védite, da vam papež zaupa, da vam Cerkev zaupa! In tudi vi zaupajte Cerkvi!

Mladenki Mariji je Bog zaupal pomembno nalogo ravno zato, ker je bila mlada. Mladi imate moč, ker živite v življenjskem obdobju, ko je energije na pretek. Uporabite to moč in energijo ter izboljšajte svet, začnite pa tam, kjer živite. Želim, da bi v Cerkvi dobili pomembne dolžnosti, da bi se našlo dovolj poguma, da bi se za vas naredil prostor in da bi bili pripravljeni prevzeti katero od teh dolžnosti.

Vabim vas, da znova občudujete Marijino ljubezen: skrbno, dinamično in konkretno ljubezen, polno drznosti in popolnoma posvečeno darovanju sebe. Cerkev, ki bo prežeta s temi marijanskimi lastnostmi, bo vedno Cerkev, ki krene na pot, ki preide lastne
omejitve in meje, da bi iz nje prekipevala milost, ki jo je prejela. Če si dovolimo, da se nas Marijin zgled resnično dotakne, bomo pristno živeli to dobroto, ki nas spodbuja, da Boga ljubimo bolj kot vse drugo, tudi bolj kot sebe, in da ljubimo tiste, s katerimi si delimo vsakdanje življenje. Ljubili pa bomo tudi tiste, ki se nam skorajda ne zdijo vredni ljubezni. To je ljubezen služenja in predanosti, predvsem do najšibkejših in najbolj ubogih, ljubezen, ki spreminja naše obraze in nas napolnjuje z veseljem.

Poslanico želim skleniti s čudoviti besedami svetega Bernarda iz slavne pridige o skrivnosti Marijinega oznanjenja, ki govorijo o tem, kako ves svet pričakuje Marijin odgovor: »Slišala si, o Devica, da boš spočela in rodila sina. Slišala si, da se to ne bo zgodilo od moža, ampak od Svetega Duha. Angel čaka na tvoj odgovor. […] Tudi mi, o Gospa, čakamo na sočutno besedo. [...] Za tvoj kratek odgovor moramo biti prenovljeni in poklicani v življenje. […] Nanj čaka vsa zemlja, ki kleči pred teboj. [...] Hitro mu odgovori, o Devica« (Sermon 4, 8–9; Opera Omnia).

Predragi mladi, Gospod, Cerkev in svet čakajo tudi na vas in vaš odgovor na edinstven klic, ki ga vsakdo prejme v življenju! Medtem ko se vse bolj bliža svetovni dan mladih v Panami, vas vabim, da se na to srečanje pripravljate z veseljem in navdušenjem tistih, ki želijo sodelovati v takšni veliki pustolovščini. Svetovni dan mladih je za pogumne! Ni za mlade, ki iščejo le udobje in ki se umaknejo, ko se pokažejo težave. Ali sprejmete ta izziv?

Poslanica Svetega očeta Frančiška
za 33. svetovni dan mladih 2018
Frančišek, 11. februar 2018

Foto: Barbara Debeljak

 

 

Go to top