©BarbaraDebeljak

 

Odgovor je zelo enostaven, zato, ker greh še vedno obstaja! Samo s spoznanjem Božjega načrta o človeku lahko razumemo, da je greh zloraba svobode, ki jo je prejel človek, da bi mogel ljubiti Boga in vzajemno druge ljudi. Ker človek z grehom pokaže, da se noče podrediti Bogu, se zruši tudi njegovo notranje ravnovesje, ki povzročajo nasprotja in konflikte. Tako raztrgani človek skoraj nujno povzroči, da se raztrga tudi vez z drugimi ljudmi.

vsisveti

POGUMNI LJUDJE (Mt 5,1-12a)

 

Svetniki niso bili boječneži. Niso se umikali vrvežu sveta, da bi v samoti uživali ljubi mir. Samoto in mir so res ljubili, a zato, da so tam našli Boga, se z njim v molitvi pogovorili, potem pa okrepljeni iz razsvetljeni stopili v sredo življenja.
Imeli so pogum živeti preprosto, skromno in ubogo, ko so mnogi okrog njih iskali srečo v razkošju, denarju in bogastvu. Imeli so pogum vračati hudo z dobrim, kletev z molitvijo, sovraštvo z blagoslovom, krivico z odpuščanjem.
Ko je vse okrog njih jokalo in izgubljajo upanje, so pogumno in mirno gledali v bodočnost v veri, da vsa dogajanja vodi Bog in jih obrača ljudem v dobro.

oktober

 

Splošni namen
Da bi izbrisali s sveta trgovanje z ljudmi, to moderno obliko suženjstva.

Za evangelizacijo
Da bi krščanska občestva v Aziji v misijonarskem duhu oznanjala evangelij tistim, ki še čakajo nanj.

Slovenski namen
Da bi bil vsakdo od nas živa mladika, naša Cerkev pa rodoviten vinograd, ki bi Gospodarju vinograda prinašal pričakovane sadove.

izgubljenisin

 

Sveti oče je opozoril, da sami sebi ne moremo odpuščati grehov, za to moramo prositi pri spovedi. Če to dopustimo, pri tem začutimo mir, ki nam ga lahko podeli samo Jezus. »Odpuščanje ni sad naših prizadevanj, ampak je poklon, dar Svetega Duha.«

Papež je pojasnil, da ni dovolj, če odpuščanja prosimo v lastnih mislih in srcu. Grehe je treba, čeprav nas je ob tem sram, ponižno in z zaupanjem priznati duhovniku, ki ne predstavlja samo Boga, ampak tudi skupnost Cerkve, ki nas spremlja na poti spreobrnjenja. »Duhovnik z ljubeznijo in nežnostjo sprejme izpoved in v imenu Boga odpusti.« Po besedah svetega očeta je pogovor z duhovnikom o tem, kar nas teži, dober tudi iz povsem človeškega vidika, zato je spodbudil, naj pogumno pristopamo k spovedi. »Dragi prijatelji, obhajanje zakramenta pokore in sprave pomeni biti oviti v topel objem, objem neskončnega Očetovega usmiljenja.« Vsakokrat, ko se spovemo, nas Bog objame in pripravi gostijo, kot jo je pripravil oče v priliki o izgubljenem sinu. (vir: radio.ognjišče.si)

usmiljenje

 

Papež Frančišek je marca napovedal sveto leto Usmiljenja, ki se bo začelo 8. decembra letos na praznik Brezmadežnega spočetja Device Marije, sklenilo pa prihodnje leto 20. novembra na nedeljo Kristusa Kralja vesoljstva.
Papež je prepričan, da celotna Cerkev potrebuje usmiljenja, saj smo vsi grešniki. Zaželel je tudi, da bi jubilejno leto prispevalo k poglobitvi veselja v ponovnem odkritju Božjega usmiljenja, s katerim smo poklicani tolažiti vsakega človeka našega časa.

angel

 

Splošni namen:
Da bi se za vse mlade povečale možnosti za izobraževane in zaposlitev.

Slovenski namen:
Da bi v zmedi vrednot in pomanjkanja le-teh znali prisluhniti glasu vesti, po katerem nam v srcu govori Stvarnik.

Za evangelizacijo:
Da bi katehisti pričali z življenjem po veri, ki jo oznanjajo.

 

marijinahvalnica

 

Na praznični dan nam evangelist Luka pripoveduje lepo zgodbo o srečanju Marije in Elizabete. Marija je žena, ki je blagoslovljena bolj kakor vse druge žene, kajti ob tem srečanju v sebi nosi samega Gospoda. Kar Luka pripoveduje, je čudovita zgodba o srečanju. Štirinajstletno dekle odrine in hiti v gore; mora biti samozavestna žena, ko si upa sama na večdnevno pot. Spodbudila jo je izkušnja Boga v prizoru oznanjenja. Ko Elizabeta pride v stik z Marijino rodovitnostjo, z Novim, ki rase v njej, Dete v njej poskoči. In napolnjena je s Svetim Duhom. Postane prerokinja, ki v Mariji spozna skrivnost njenega materinstva. V tej čudoviti zgodbi ne gre le za takratno dogajanje, ki ga danes lahko uvrstimo v adventni čas in ne v sredo poletja, ampak je ta prizor predvsem vzor vsakega globokega človeškega srečanja. V vsakem srečanju gre za to, da v drugem odkrijemo Kristusovo skrivnost. Vsak nosi v sebi Kristusa. Če to razumemo, potem »otrok« v nas poskoči. Odkrijemo skrivnost drugega in svojo lastno skrivnost. Pridemo v stik z otrokom v sebi. Da bi bilo takšno srečanje mogoče, pa moramo vstati kakor Marija in se podati na pot. Da bi prišli k drugemu, moramo stati na lastnih nogah. In iti moramo preko gora, preko hribov ovir in predsodkov, da bi drugega videli takšnega, kakršen je. Nenazadnje se v tem prazničnem dnevu mnogi podajo na romanje, četudi v oddaljen ali samoten kraj, da bi se srečali z Marijo, z drugimi romarji, s samim seboj ...
Elizabeta blagruje Marijo ta pa odgovarja s hvalnico, ki jo Luka oblikuje tako, da lahko postane tudi naša pesem. Vsakdo si lahko poje to čudovito pesem in s tem slavi Boga, ki se je ozrl tudi na njegovo nepomembnost in mu storil velike reči. V tej pesmi prihaja do izraza, da Bog zavrača vsa naša merila in prav to, kar je v nas nizko, povišuje in lačno nasičuje. Marijo je povzdignil v nebo, da na nas razdaja svoj materinski blagoslov in daje polnost upanja, da bomo tudi mi nekoč povzdignjeni v nebeško veselje. Nenazadnje je to tudi cilj našega življenjskega romanja - najvišja točka našega »pohoda«.


Povzeto po: A. Grün, Jezus - podoba človeka (Lukov evangelij)

Go to top