bozicnamala

 

Božič pravzaprav nima prav nič opraviti s tem, za kar ga je naredila potrošniška družba in velika večina ljudi. Božič ni samo prijeten družinski praznik - to niso mir, veselje, harmonija in prijaznost - omejeni na 48 ur!
Božič - pravi božič postavi naš svet na glavo, je radikalen, želi preobrazbo. Bog, v katerega verujemo, postane človek. Ko nas Bog tako ljubi, da nam postane enak. In tako se veliki, vsemogočni Bog naredi šibek in nemočen kot dete v jaslih. Tako zelo se nam približa, da sam postane človek. Tako zelo nas ljubi, da se spusti v našo temo, v našo bolečino, v našo žalost in našo omejenost. Tako se nam približa v podobi otroka, da bi vsaj v njem zaslutili nekaj o veličini Boga in ga mogoče celo dojeli.
To je naš Bog, tako velik in močan, da se lahko naredi majhnega in šibkega. To je naš Bog, poln ljubezni, da se ves podari človeku. Bog, ki pride na svet. Ne čaka na to, da svet pride k njemu. Ne sedi milostljivo na prestolu, ne - prihaja nam naproti. Ne želi udobja, prihaja v našo resničnost - v našo temo, brezdomstvo, umazanijo in omejenost človeškega življenja.
Ne čaka na to, da se podamo na pot do njega. On nam prihaja naproti. Prihaja k nam - ker nam je pogosto tako težko iti do njega.
Božič je resnično praznik »naprotiprihajajočega« Boga. To je praznik Boga, ki pripoveduje o svoji ljubezni do človeka.
In to je praznik ljudi, ki slavijo to Božjo ljubezen, slavijo ljubezen Njega, ki nam prihaja naproti, da bi nam bil kot Bog prav po človeško blizu vse naše življenje. (A. Schwarz)

Pripravil: Tine Skok, župnik

 

 

DSC 2469m

 

Cerkev na tratici, v njej kraljuje sveta Lucija... 

V nedeljo, 13. 12. 2015, smo v Dražgošah praznovali god sv. Lucije. S praznovanjem smo pričeli že na predvečer praznika z romarskim pohodom pod geslom Z lučko k Lučki in tako na nek način oživeli tradicijo naših prednikov, ki so že zvečer poromali v k sv. Luciji v Dražgoše in poiskali prenočišče pri domačinih. Po izročilu so mnogi romarji, ki so se zatekali k sv. Luciji čudežno spregledali.

Deklica Lucija je živela na Siciliji v času Dioklecijnovega preganjanja. Lucijo je mati vodila na grobove svetih mučencev in ji pripovedovala njihove zgodbe. Tako je mlada Lucija vzljubila Jezusa. Zaradi obljube devištva Bogu, je zavrnila poroko z bogatim poganom. Njen užaljeni, nesojeni mož jo je sam ovadil in pripeljal pred oblasti. Kljub grožnjam ni hotela zatajiti vere. Dali so jo žgati z ognjem in polivati z vrelim oljem, a ostala je trdna, neuklonljiva in nepoškodovana. Pred smrtjo je še prejela evharistijo in napovedala bližnji konec preganjanja kristjanov, njena prerokba se je uresničila in leta 312 je postalo krščanstvo državna vera, ki so jo kristjani smeli javno izpovedovati.

Njeno ime izhaja iz latinske besede, ki pomeni luč, svetlobo, poleg tega je tudi zavetnica vida in jo največkrat upodabljajo s pladnjem in parom oči na njem. Po legendi si je Lucija iztaknila oči, da bi se ognila nadležnemu snubcu in ohranila devištvo.
Praznik celodnevnega češčenja smo pričeli z izpostavitvijo Najsvetejšega in romarsko sveto mašo. Priromali so romarji od blizu in daleč. Slovesen sklep celodnevnega češčenja je vodil g. Jenez Cerar, župnik v stari in novi Oselici.

Sveta Lucija, izprosi nam, da bomo na zemlji živeli kot otroci luči, v nebesih pa večno gledali Nebeškega očeta.

 

Fotografije si lahko ogledate v galeriji SV. LUCIJA.

 


besedilo: Marjeta Nastran

foto: Barbara Debeljak

Življenje Rešeniku posvečeno,
na srcu venec sveč prižganih Njemu;
že kot dekle odrekla se je vsemu,
živela Bogu vdano in pošteno.

Navidez brez moči in nebogljeno
brezverci so držali jo v prijemu,
a ona je v Gospodovem objemu
jim vračala svetlobo izgubljeno.

Je trdna vera v Kristusa napaka?
Je res poštenost danes bedarija?
Sta dan in noč po svêtlosti enaka?

Ko svet vse bolj objema hudobija,
bodimo Božje lučke v času mraka,
kot v tistih časih je bila Lucija.

(vir: Leon Oblak, Sto svetnikov in svetnic v sonetih)

 

zima

 

Da bi vsi izkusili usmiljenje Boga, ki se nikoli ne naveliča odpuščati.

Verjetno ga ni kristjana, ki bi ne poznal tri čudovite Jezusove prilike o Božjem usmiljenju: o izgubljeni ovci, izgubljeni drahmi in izgubljenem sinu. Vse najdemo v 15. poglavju evangelija po Luku, ki je evangelist Božjega usmiljenja. Jezus pravi, da bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja. In oče, ki tako velikodušno sprejme izgubljenega sina, ki je po svoji krivdi zapravil svoj delež imetja, takole odgovori starejšemu sinu, ki mu očetova odpuščajoča velikodušnost ni bila všeč: »Otrok, ti si vedno pri meni in vse moje je tvoje. Poveseliti in vzradostiti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je oživel, bil je izgubljen in je najden.«

Če je Bog tako usmiljen in velikodušno odpušča, imamo velik razlog za upanje in veselje. Morda smo že izkusili veliko Božje usmiljenje ali pa ga še bomo, prav gotovo so ga mnogi doživeli pri spovedi, ki je zakrament Božjega usmiljenja.

 

 

spoved

 

1. Popolna iskrenost in odprtost. Neiskreni in vase zaprti ljudje se v duhovnem življenju izpostavljajo velikim nevarnostim. Jezus se jim ne razodeva na višji način, ker ve, da od posebnih milosti ne bodo imeli nikakršnih koristi. »Spovednik je zdravnik duš. Kako more zdravnik predpisati dobro zdravilo, če ne pozna bolezni?«
Pogosto se dogaja, da ne bi pokvarili svojega ugleda pred duhovnikom, da prikrijemo nekaj od slabega, kar smo storili. V tem pogledu je močna izkušnja svetega Pija iz Pietrelcine, ki je tistim, ki niso bili iskreni pri spovedi, naštel vse njihove »pozabljene« greh. Zelo pomembno je, da ne olepšujemo svoje grešnosti.
Tisti, ki se spovedujejo naredijo veliko uslugo tudi duhovnikom, ker jim spovedi pomagajo, da se bolje spovedujejo tudi sami in jih spodbuja k dobremu. Duhovniki so nagrajeni z odkritostjo tistih, ki se spovedujejo, in z dejstvom, da so Jezusovo orodje.
2. Ponižnost je drugo zahtevano razpoloženje za dobro spoved. Ošabnost zadržuje človeka v temi, tako se ne poglobi v prepad svoje bede. Nobena krivda ni prevelika, če jo le priznamo, izpovemo in z zaupanjem vržemo v ogenj Božjega usmiljenja.
3. Tretja prvina je pokorščina. Nepokoren kristjan ne bo nič dosegel, čeprav bi ga spovedal sam Jezus. Nepokorna oseba ne napreduje v popolnosti in se v duhovnem življenju ne znajde. Pokorščina je tista točka, ki vzbuja največ ugovorov, kar se tiče spovedi. Neprijetno je spovedati se duhovniku, saj je tudi on grešnik, kakor jaz. Spovedovati se je potrebno in zveličavno. Potrebno je zaupati, da nam Jezus govori po posredovanju duhovnikov.

Pripravil: Boris Rozman, kaplan

 brezmadezna

 

V torek, 8. 12., na slovesni praznik Brezmadežnega spočetja Device Marije bodo svete maše v Železnikih ob 8. in 18. uri, Na Zalem Logu ob 17. uri in v Dražgošah ob 19. uri.

 

Na poti adventnega časa sveti Brezmadežna Marija kot zvezda, ki je 'znamenje trdnega upanja in tolažbe'. Da bi prišli do Jezusa, prave luči, sonca, ki je pregnalo vse temine zgodovine, potrebujemo luči, ki so nam bliže. To so človeške osebe, ki odsevajo Kristusovo luč in razsvetljujejo pot, ki jo moramo še prehoditi. In katera oseba sveti bolj kot Marija? Kdo je lahko za nas bolj zvezda upanja kot je ona, jutranja zarja, ki je napovedala dan odrešenja? Zaradi tega obhajamo pred prihajajočim božičem slovesni praznik Marijinega Brezmadežnega spočetja.

Skrivnost Brezmadežnega spočetja je vir notranje luči, upanja in tolažbe. Sredi preizkušenj življenja, še posebno nasprotovanj, ki jih človek doživlja bodisi v sebi bodisi okoli sebe, nam Marija, Kristusova Mati pravi, da je Milost večja od greha, da je Božje usmiljenje močnejše od zla, ki se razodeva na različne načine v medsebojnih odnosih in v dogodkih. To zlo ima svoje korenine v ranjenem, bolnem človekovem srcu, ki pa se ne more samo ozdraviti. Sveto pismo nam razodeva, da je na začetku vsakega zla neposlušnost Božji volji, ter da je smrt na zemlji zato, ker je človekova svobodna volja podlegla Hudičevi skušnjavi. Toda Bog ni odnehal v svojem načrtu ljubezni in življenja: preko dolge in potrpežljive poti sprave je pripravil novo in večno zavezo ter jo je zapečatil s krvjo svojega Sina, ki pa se je, da bi lahko sebe dal v zadoščenje, »rodil iz žene« (Gal 4,4).

 

Ob tem prazniku se želimo zahvaliti Gospodu za veliko znamenje Njegove dobrote, da nam je podaril Marijo, svojo Mater in Mater Cerkve. Prosimo ga, da postavi Marijo na našo pot kot luč, ki bo pomagala tudi nam postati luč in da bomo lahko to luč prinašali v noči zgodovine. (Benedikt XVI.)

 

DSC 1397

 

Notranje jedro greha je nasprotovanje Bogu. Zato more samo Bog po Kristusu odpuščati grehe. Težje si predstavljamo, da smo »žalili Boga«, kot videti socialno razsežnost greha, ko smo prizadeli sočloveka. Na začetku evangelija Kristus kliče k spreobrnjenju in pokori: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (Mr 1,15) Spreobrnjenje neposredno zadeva naš odnos do Boga in do bližnjega. Novo življenje po evangeliju je povzeto v dvojni zapovedi: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo« in »ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« (Mr 12,30-31). Greh je potemtakem zavračanje Božje ljubezni in hkrati ranitev ljubezni do bližnjega. Greha pa se zavedamo le toliko, kolikor se srečamo z Božjo ljubeznijo. To pojasnjuje, zakaj so imeli svetniki tako izostren čut za greh. Bolj, ko jih je Božja ljubezen prevzemala, bolj jih je bolelo, da so z grehom prizadeli Božjo ljubezen.

©BarbaraDebeljak

 

Splošni namen
Da bi bili odprti za osebno srečanje in dialog z vsemi, tudi s tistimi, ki so drugačnega prepričanja.

Za evangelizacijo
Da bi pastirji Cerkve z globoko ljubeznijo spremljali svojo čredo in ji vlivali novega upanja.

Slovenski namen
Da bi v življenju svetnikov prepoznali zgled, v občestvu z njimi čutili povezavo, po njihovi priprošnji pa prejemali pomoč.

Go to top