bozji grob 1200

 

Zbrani ob Božjem grobu v veri,
da, ko je moral Božji Sin veliko pretrpeti, ko je moral biti umorjen, da bo tretji dan vstal od mrtvih, kakor je rekel.

Blagoslovljene velikonočne praznike!

DSC 8905 

DECEMBER: V SLUŽBI POSREDOVANJA VERE

Da bi ljudje, ki so zavzeti v službi razumevanja vere, v dialogu s kulturami našli govorico za današnji čas.

To terja novo evangelizacijo, ki razsvetljuje nove oblike in prebuja temeljne vrednote, da bi stopili v stik z Bogom, z drugimi in z okoljem.

Iz Apostolske spodbude “Veselje evangelija” papeža Frančiška, 24. novembra 2013

41. Hkrati velikanske in hitre kulturne spremembe zahtevajo nenehno pozornost, da bi skušali trajne resnice izraziti v govorici, ki dopušča, da prepoznamo trajno novost resnice. V zakladu krščanskega nauka je namreč »ena stvar bistvo /…/ drugo pa je način, kako ga izrazimo« (Janez XXIII. Nagovor ob slovesnem odprtju drugega vatikanskega cerkvenega zbora (11. oktober 1962): AAS 45 (1962), 786: »Est enim aliud ipsum depositum Fidei, seu veritates, quae veneranda doctrina nostra continentur, aliud modus, quo eaedem enuntiantur«). Ko poslušamo povsem pravoverno govorico, ki jo verniki sprejemajo, to včasih ne ustreza pravemu evangeliju Jezusa Kristusa zaradi govorice, ki jo verniki uporabljajo in razumevajo.
Z najboljšim namenom, da bi jim posredovali resnico o Bogu in o človeškem bivanju, jim včasih dajemo napačnega boga ali človeški ideal, ki ni zares krščanski. Na ta način smo sicer zvesti formulaciji, a ne predajamo bistva. To je največja nevarnost. Spomnimo, da »je izraz vere lahko mnogovrsten, in da je prenova izraznih oblik nujna, zato da bi današnjemu človeku predajali evangeljsko oznanilo v njegovem nespremenljivem pomenu«(Janez Pavel II. okr. Ut unum sint: Da bi bili eno (25. maj 1995), 19: CD 63, Ljubljana 1996).

73. Nenehno nastajajo nove kulture v teh velikanskih človeških geografijah. Tu kristjan navadno ne pospešuje ali posreduje več smisla, ampak od teh kultur sprejema drugačne jezikovne rabe, simbole, sporočila in vzorce, ki nudijo nove življenjske usmeritve, katere so pogosto v nasprotju do Jezusovega evangelija. V mestu utripa nova kultura, ki je v njem zasnovana. Sinoda je ugotovila, da so danes spremembe teh velikih območij in kultura, v kateri se spremembe izražajo, odličen prostor za novo evangelizacijo (prim. Propositio 25). To zahteva, da iznajdemo nova področja za molitev in občestvo, ki so privlačnejša in pomenljivejša za mestno prebivalstvo. Zaradi vpliva sredstev družbenega obveščanja podeželska področja niso izvzeta iz teh kulturnih sprememb, ki povzročajo tudi znatne spremembe v njihovem načinu življenja.

74. To terja novo evangelizacijo, ki razsvetljuje nove oblike in prebuja temeljne vrednote, da bi stopili v stik z Bogom, z drugimi in z okoljem. Potrebno je, da dospemo tja, kjer nastajajo nove zgodovine in vzorci, in z Jezusovo besedo dosežemo najgloblje jedro duše mest. Ne smemo pozabiti, da je mesto področje mnogih kultur. V velikih mestih lahko opažamo »vezno tkivo«, v katerem skupine oseb med seboj delijo iste življenjske prostore in podobne nazore in se združujejo v nove človeške povezave, kulturne prostore in nevidna mesta. Različne kulturne oblike dejansko živijo skupaj, a pogosto delujejo ločevalno in nasilno. Cerkev je poklicana, da se postavi v službo težavnega pogovora. So meščani, ki prejemajo primerna sredstva za razvoj osebnega in družinskega življenja. Po drugi strani pa je zelo veliko »nemeščanov«, »polmeščanov«ali »brezdomcev«. Mesto poraja nekakšno stalno dvoumnost. Svojim meščanom nudi neskončno veliko možnosti. Istočasno pa se pojavljajo tudi številne  težave za poln razcvet življenja. To nasprotje povzroča pretresljivo trpljenje. V mnogih delih sveta so mesta prizorišča množičnih protestov, v katerih na tisoče prebivalcev zahteva svobodo, udeležbo in pravičnost. Prav tako uveljavljajo različne zahteve, ki jih tudi s silo
ni mogoče utišati, če niso deležne ustreznega razumevanja.

158. Že Pavel VI. je rekel: »Zbrana skupnost verujočih /…/ pričakuje in prejme /…/ od pridige zelo veliko. Naj bo preprosta, jasna, neposredna, naravnana na ljudi« (Pr. t., 43: AAS (1976), 33).Preprostost je povezana z dejansko govorico. Da ne bi zašli v
nevarnost, da govorimo v prazno, mora biti govorica takšna, da jo ljudje razumejo. Dogaja se, da pridigarji uporabljajo besede, ki so se jih naučili pri svojem študiju ali v določenih krogih, ki pa ne spadajo k navadni govorici njihovih poslušalcev. Nekatere besede so pojmi teologije ali kateheze. Njihov pomen večini kristjanov ni razumljiv. Največja nevarnost za pridigarja je, da se navadi na svojo govorico in misli, da jo uporabljajo in razumejo vsi drugi. Če se hočemo prilagoditi govorici drugih, da bi jih dosegli z Besedo, moramo veliko poslušati, deliti življenje ljudi in mu posvečati pozornost. Preprostost in jasnost sta dve različni stvari. Govorica je lahko povsem preprosta, a pridiga ni dovolj jasna. Lahko postane nerazumljiva zaradi svoje neurejenosti, zaradi pomanjkljive logike ali zato, ker istočasno obravnavamo različna vprašanja. Zato je naslednja nujna naloga, poskrbeti, da pridiga vsebinsko sestavlja enoto, ima jasno ureditev in povezanost med stavki. Tako ljudje zlahka sledijo pridigarju in morejo dojeti logiko tega, kar pove.

159. Naslednja značilnost je pozitivna govorica. Ne poudarja toliko tega, česa ne smemo, ampak bolj pokaže, kaj moremo storiti bolje. Če kdaj omeni kaj negativnega, vedno skuša pokazati tudi pozitivno vrednost, ki priteguje, da ne bi obtičali pri tožbi, stokanju, kritiki ali očitkih vesti. Vrh tega pozitivna pridiga vedno prinaša upanje, usmerja v prihodnost in nas ne vklepa v negativnem. Kako dobro je, če se duhovniki, diakoni in laiki redno srečujejo, da bi skupaj našli sredstva in načine za bolj privlačno oblikovanje oznanjevanja!

07 vratni rob 2017 12 17

Da bi ostareli ob podpori družin in krščanskih občestev svojo modrost in izkušenost uporabili za širjenje vere in vzgojo novih rodov.

Prva stvar, ki jo je potrebno poudariti, je: družba nas zares dostikrat zavrača, zagotovo pa nas ne zavrača Gospod. On nas kliče, da mu sledimo v vsakem življenjskem obdobju. Tudi starost nosi s seboj svoj blagoslov in poslanstvo. Starost predstavlja posebno poklicanost. Evangelij nam tukaj prihaja naproti z ganljivo in spodbudno podobo v opisu dveh starcev, Simeona in Ane, ki nista skrivala svojih let, ampak sta leto za letom pričakovala Gospodov prihod v molitvi in zaupanju. In ko sta v otroku prepoznala Odrešenika, je v hipu odpadlo breme let in dobila sta novo moč za novo nalogo: zahvaljevati se in pričevati za to Božje Znamenje, ki je prišlo na svet.
Hoditi po stopinjah teh dveh izjemnih starih ljudi pomeni najprej postati umetniki molitve. Molitev ostarelih je za Cerkev velik dar. Je zaklad in velika dobrina za celotno družbo, zlasti za tiste, ki so prezaposleni, preveč raztreseni ali zatopljeni v svoj svet. Tudi zanje mora nekdo moliti in prepevati o Božjih znamenjih. Potrebujemo stare ljudi, ki molijo, saj je prav v tem namen in smisel starosti. V molitvi se lahko zahvaljujemo Gospodu za dobrine, ki smo jih prejeli in s tem zapolnjujemo praznino nehvaležnosti okoli nas. Lahko počastimo spomin in žrtve preteklih generacij, obenem pa prosimo za mlado generacijo in posredujemo za njihove želje in pričakovanja. Mlade, ambiciozne ljudi spomnimo, da je življenje brez ljubezni nerodovitno in da je več veselja v dajanju kot v sprejemanju. Stari starši lahko predstavljajo »zbor« velikega duhovnega svetišča, iz katerega se dvigajo molitve, prošnje in slavospevi, ki podpirajo celotno skupnost pri vsakodnevnem delu na njivi življenja.

In končno, molitev nam samim neprestano očiščuje srce. Prošnje in slavospevi Bogu preprečujejo, da bi nam srce otrdelo od sebičnosti, zavisti ali cinizma. Stari ljudje so lahko mladim dragoceni, ko jih spodbujajo na poti iskanja vere in smisla življenja. Cerkev danes postavlja poseben izziv pred potrošniško družbo z željo, da bi se v veselju objeli stara in mlada generacija.

Papež Frančišek (Splošna avdienca 11.marec 2015)

 

15. 5. – nedelja, Binkošti: VERA – DOVOLITI, DA SVETI DUH DELUJE

Apd 2,1-11; Rim 8,8-17 ali 1 Kor 12,3b-7.12-13; Jn 20,19-23

- darovi Svetega Duha.

Binkoštni praznik – praznik Svetega Duha, ki je bil izlit v naša srca. Letos ga zaznamuje tudi obhajanje tedna družine. Skozi teden smo si ogledali, kako so v življenju družine navzoča dela usmiljenja. Resnično lahko zatrdimo, da je družina tisti kraj, kjer je usmiljenje doma. Prvi je do nas usmiljen Bog sam, poklicani pa smo, da usmiljenje izkazujemo tudi drug drugemu. To ni samo po sebi umevno. Velikokrat to od nas zahteva napor, odpoved, premagovanje samega sebe, pa tudi iznajdljivost in odločnost. Binkoštni praznik nam prihaja naproti z veselim sporočilom: Kakor so apostoli na binkoštni praznik v Jeruzalemu prejeli darove Svetega Duha, jih je Bog podaril tudi nam: že pri krstu, nato še pri birmi. Še naprej nam pošilja svojega Svetega Duha, da bi nas prebujal in bi dovolili tem darovom v nas zacveteti in prinašati sadove. Jezus nam bo ponovno izrekel besedo, ki deluje: »Prejmite Svetega Duha.« To skupno praznovanje naj nas presune s tem Božjim delovanjem v nas in nas nato požene najprej v naše družine, da bomo z njegovim ognjem živeli dela usmiljenja in s tem ustvarjali družine – naše domove v kraje sprejemanja, veselja, spodbujanja, pa tudi odpuščanja in prenašanja drug drugega.

Molitev: Troedini Bog! Apostoli so z Marijo enodušno vztrajali v molitvi in prejeli Svetega Duha. Priteguj tudi danes družine, da se bodo z veseljem odpirale Tebi v molitvi in obhajanjem bogoslužij z vso Cerkvijo. Naj tvoj Sveti Duh vliva v družine svoje darove modrosti, umnosti, vednosti, pobožnosti, svéta, moči in strahu božjega. V moči teh darov naj bodo zgovorni pričevalci Tebe, ki si Dobrota, Velikodušnost, Zmernost, Potrpežljivost, Veselje, Blagost, Krotkost, Varnost, Spokojnost, Ljubezen. Tako boš po družinah prepoznaven v tem svetu in družbi, saj nas ljubiš vekomaj. Amen.

marijam

 

8. decembra 2015 smo vstopili v sveto leto usmiljenja, pred nami pa je še en pomemben milostni dogodek: obisk fatimske Marije Romarice v Sloveniji (od 13. maja do 13. oktobra 2016). Obe dogajanji se lepo povezujeta med seboj. 

V več kot tisoč let stari molitvi in pesmi Pozdravljena, Kraljica Marijo kličemo: Mati usmiljenja. Ona je Mati usmiljenja zato, ker je rodila tistega, ki je po svojem bistvu in poslanstvu usmiljen, saj se je usmilil vseh ljudi vseh časov in jih s svojo smrtjo na križu odrešil. 

Ker je Jezus pravi Bog in odsev Očetovega usmiljenja, je tudi Usmiljenje. Devica Marija je takoj za Jezusom najbolj usmiljena. Je Mati usmiljenja, ker je naša Mati, ki nas ljubi in nam želi samo dobro. Usmiljena je tudi zato, ker je skupaj s svojim Sinom za nas trpela in je njeno Srce presunil meč bolečin. Vsaka mati tistega otroka, za katerega je največ trpela, najbolj ljubi in je z njim najbolj usmiljena. Njena navzočnost hoče biti izrazitejša tam, kjer je njen nasprotnik hudič napravil večjo škodo in povzročil veliko opustošenje. 

Marija vstopa v ogrado tako obubožane Cerkve. V njej pobira strte in upognjene cvetlice, da jih zravna; ovenele, da jih okrepi; trudi se, da bi bil spet lep vrt, ki bi moral cveteti in dehteti samo iz ljubezni do Jezusa ter v njegovo čast. Zatecímo se pod plašč Matere usmiljenja, s posvetitvijo njenemu brezmadežnemu Srcu, da bomo varni pred grabežljivimi volkovi, ki nas hočejo oropati največjega bogastva, ki ga imamo: vere, miru in ljubezni. 

Pomembno je, da se izredno sveto leto usmiljenja začne na praznik Marijinega brezmadežnega spočetja. Marija je skupaj s svojim Sinom vsa lepa, vsa čista, brez madeža izvirnega greha in brez sence osebnih grehov. Ker smo ljudje vsi grešniki, je do nas vseh zelo usmiljena. Zato se k njej z zaupanjem vedno znova obračamo s prošnjo: »Prosi za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni uri.« 

Smo pred stoletnico fatimskih dogodkov, ki so jim bili priče fatimski pastirčki Lucija, Frančišek in Jacinta. Leta 1916 se jim je trikrat prikazal angel miru, leta 1917 pa šestkrat nebeška Gospa. Sporočila, ki so jih dobili, so zaznamovala svetno in cerkveno zgodovino ter so po besedah sv. Janeza Pavla II. danes še bolj aktualna kot takrat. Papeži od Pija XII. dalje so bili s Fatimo tesno povezani, trije so jo tudi obiskali, Janez Pavel II. celo trikrat. 

Benedikt XVI. je leta 2010 na Portugalskem dejal, da se je z Marijinim prikazovanjem trem pastirčkom leta 1917 »nad Portugalsko odprlo nebo kot okno upanja«, ker je človek Bogu zaprl vrata. To okno upanja je naša duhovna Mati Marija. K nam prihaja ob stoletnici fatimskih dogodkov, da bi po njej vsi Bogu odprli vrata svojega srca. Prihaja, »da bi nas spomnila na evangeljske resnice, ki so za človeštvo edini vir upanja«. Na njen obisk se bomo pripravili in se ob njej zbirali pod geslom: Marija – okno upanja.

Boris Rozman, kaplan

 

 

DSC 0515

Splošni molitveni name za mesec oktober

Da bi novinarji pri opravljanju svojega dela vedno izhajali iz spoštovanja do resnice in iz globokega čuta za etičnost.

Vloga množičnih medijev se je v zadnjih letih tako razmahnila, da so postali glavni vir informacij o zgodovinskih dogodkih v sodobnem svetu. Rad bi se zahvalil vsem, ki poročate o zgodovini Cerkve z občutkom za pravilen kontekst, v katerem jo je treba brati, namreč kontekst vere. Zgodovinski dogodki skoraj vedno zahtevajo pretanjeno interpretacijo, ki mora včasih upoštevati tudi versko dimenzijo. Cerkveni dogodki gotovo niso nič bolj zapleteni kot politični ali gospodarski dogodki, vsebujejo pa neko posebno značilnost: potekajo po vzorcu, ki ga ne moremo zlahka uvrstiti med »posvetne« kategorije, na katere smo navajeni. Zato jih ni enostavno razložiti in posredovati širši in bolj raznoliki javnosti.

Cerkev je brez dvoma človeška in zgodovinska ustanova z vsem, kar to vključuje, vendar njena narava v svojem bistvu ni politična, ampak duhovna. Cerkev je Božje ljudstvo, ki potuje naproti srečanju s Kristusom. Samo iz tega zornega kota je mogoče govoriti o življenju in delovanju Cerkve.

Cerkev visoko ceni vaše pomembno delo. Vi imate na voljo sredstva, da slišite in ste glasniki pričakovanj in zahtev ljudi, da analizirate in pojasnjujete tekoče dogodke. Vaše delo zahteva skrbno pripravo, tenkočutnost in izkušenost, kot mnogi drugi poklici, vendar zahteva še posebno naravnanost na vse resnično, dobro in lepo in to nam je skupno, kajti Cerkev obstaja zato, da posreduje poosebljeno Resnico, Dobroto in Lepoto.

Papež Frančišek (Povzeto iz nagovora predstavnikom množičnih medijev 16.marca 2013)

Go to top