Dražgoše so več stoletij slovele po romarski cerkvi, posvečeni sveti Luciji. Prvič se omenja leta 1535, vendar so jo na novo pozidali v letih od 1642 do 1647. Na dominantni legi nad vasjo je stala vse do leta 1942, ko so jo Nemci skupaj s hišami v vasi požgali in zminirali. Posebna znamenitost te cerkve so bili štirje zlati oltarji iz druge polovice 17. stoletja, ki jih je muzejsko društvo iz Škofje Loke uspelo pred rušenjem stavbe razdreti in prepeljati v Škofjo Loko, kjer jih zdaj hrani Loški muzej Škofja Loka. Od notranje opreme so ostale še orgle, ki so bile tedaj prenešene v Kranj, po vojni pa v Železnike, kjer še danes služijo svojemu namenu. Od zidov cerkve je ostala samo groblja kamenja.

V letih po vojni je bila vsa pozornost usmerjena k novi dražgoški cerkvi, zato je bilo prizorišče najbolj žalostnih medvojnih dogodkov v Dražgošah kar malo pozabljeno. Na razvalinah stare cerkve je zraslo že precej debelo drevje, kar ni bil primeren spomin na porušeno božjepotno cerkev. Zato so leta 1992 Dražgošani z velikim razumevanjem sprejeli pobudo tedanjega župnika Maksimilijana Ocepka za ureditev primernega pomnika. Marca 1992 so začeli odvažati ruševine. Po grobem čiščenju se je pokazalo, da je ponekod ostalo še nekaj debelega zidu, drugod pa je bil do temeljev porušen. V precejšnji meri pa se je ohranil tlak po cerkvi. Zidove so obnovili ali na novo pozidali do višine enega metra in jih fugirali. Na deloma ohranjene podstavke dveh stranskih oltarjev so položili stare kamnite plošče. Veliki oltar, ki je bil popolnoma porušen je dobil na novo pozidan podstavek in na vrhu betonsko oltarno ploščo. Da bi bil v zvoniku lapidarij z ostanki iz stare cerkve so leta 1993 nad zidove postavili štirikapno streho in jo pokrili s škriljem. Dokončanje te naloge Dražgošane še čaka. Kljub temu pa je na ruševinah stare cerkve nastal primeren spominski park.

Pripravil: Rok Pintar.