Oltarji iz stare dražgoške cerkve predstavljajo ene najbogatejših slovenskih zlatih oltarjev. Gre za tip baročnega, bogato rezljanega in pozlačenega lesenega oltarja, tipičnega za 17. stoletje na Slovenskem. Oltarji prikazujejo razvoj rezbarstva v 17. stoletju na loškem, od stranskega oltarja sv. Ane, loške delavnice Jamškov iz leta 1628 z znamenji italijanske renesanse, prek že povsem baročnega oltarja sv. Novine (Inkvina) s severnjaškimi vplivi iz leta 1660, do glavnega oltarja sv. Lucije, južnjaškega tipa, ki ga je leta 1658 izdelal Mojster Jakob Korneli iz Ljubljane in do oltarja sv. Antona iz leta 1689, ki je že mešanica severnjaškega in južnjaškega tipa in je delo mojstra, ki je izdelal tudi oltar sv. Novine.

Bogata rezbarija oltarjev, kipi in okrasje so taka umetnina, da jih je dala Centralna komisija za spomeniško varstvo z Dunaja v letih 1909 do 1912 na svoje stroške na novo pozlatiti. Na enem od njih je na zadnji strani napis podobarja Grošlja iz Selc, ki jih je zlatil, da je takrat v Dražgošah "zlato teklo". Tudi legenda govori, da, oltarji niso bili vedno zlati: "Tisti čas, ko sv. Lucija še ni imela svojega gospoda, je bilo Dražgošane hudo sram, da so njih svetniki v lesenih oltarjih tako revni kakor kmetje sami in zdelo se jim je, da igrajo angelčki same žalostne pesmi. Dolgo so ugibali, kako bi to revščino svetnikov zabrisali. Kmalu je bila svetnikom znana pobožna želja vseh prebivalcev pod Jelovico, pa so se domenili, da napravijo Dražgošam posebno veselje. Neke nedelje poleti so poslali od Blegoša nad Dražgoše silno neurje. Lilo je, kakor da so se odprle vse zatvornice neba, in treskalo ter grozilo, da uniči vse Dražgoše. Mežnar je zvonil in zvonil k hudi uri, naposled pa se je umaknil v cerkev in tam od utrujenosti zadremal. Ko se je zbudil, se je že prevedrilo, a ko je odhajal iz cerkve, je zaslišal neko čudno klokotanje in šumenje za cerkvijo. Stopil je tja in glej: zlat studenec je vrel iz tal, cela luža zlata se je svetila ko samo nebeško solnce. Brž je sklical vso sosesko, ki je začela s korci zajemati bleščeče zlato ter nositi v cerkev. In preden je solnce tretjič zašlo, so se svetili vsi oltarji kakor pravi nebeški troni. Ko so potem Dražgošani gledali, kako se do zadnjega angelčka vse lesketa, so se spomnili svoje revščine in se začeli meniti, kaj če bi vsak zajel en korec zlata še zase. Ko pa so prišli iz cerkve, je bil zlati studenec - že usahnil. Nič niso godrnjali, mežnar pa je dejal: "Bog že ve, kaj dela. Dozdaj smo bili zadovoljni in veseli, če bi bil studenec ostal, pa bi najbrž ne bil nobenemu en sam korec zlata dovolj in kdo ve, kaj bi še nastalo iz božje dobrote ...".