Stara cerkev v Dražgošah je bila stara romarska pot, kamor so se romarji zatekali z najrazličnejšimi prošnjami, največ pa k sv. Luciji priprošnjici za svetlobo in vid. O tem priča tudi Čudodelna podoba sv. Lucije iz Dražgoš", 1655, (danes shranjena v Loškem muzeju) pod katero so naslikani moški in ženske, ki so v Dražgošah čudežno spregledali. Da so že tedaj romali k njej ljudje iz Dolenjske, Gorenjske, Ljubljane in loške okolice lahko preberemo v tekstu pod sliko, kar kaže, kako poznana je bila ta romarska pot.

   Kot se spominjajo domačini, so do 2. svetovne vojne v Dražgoše prihajali ljudje iz raznih krajev, največ pa iz Krope, bohinjske in poljanske strani ter iz loške okolice. Najpomembnejši so bili štirje shodi na leto: prvi je bil na 3. nedeljo po veliki noči, na katerega so prišli predvsem ljudje iz Poljanske doline. Drugi je bil v nedeljo po sv. Jakobu (po 25. juliju), na katerega so poromali ljudje iz Krope. Tedaj je bil v Dražgošah pri cerkvi tudi "smn". Na stojnicah so prodajali lectova srca, dražgoške kruhke, bombone, preste, ... Tretji je bil v nedeljo po prazniku Marijinega imena (12. september). Tedaj je bil semenj Na pečeh. Na to romanje so prišli predvsem Bohinjci, ki so svojo živino že prignali s planin. In zadnje srečanje je bilo na god sv. Lucije (13. december). Romarji so prišli v Dražgoše po navadi v soboto zvečer. Med sabo so malo pokramljali v gostilnah, nato pa so prespali pri domačinih, zjutraj so šli k maši in se nato počasi vrnili na svoje domove. Romarski cerkvi in dražgošam je Janez Evangelist Krek posvetil igro Sveta Lucija in istoimensko pesem, ki je z leti postala nekakšna dražgoška himna.

Vir: Šifrer Bulovec, Mojca (2007). Dražgoše pred 2. svetovno vojno. Loški razgledi, številka 54, str. 117-126