Fotografija: Andrej Tarfila
Prve sobote pred Fatimo
Pobožnost prvih sobot je že pred Fatimo priporočal papež Pij X. in obstoji predvsem v prejemu svetega obhajila v zadoščenje Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Poleg tega naj bi vsako prvo soboto preživeli v duhu zadoščevanja in v molitvi za duhovne poklice in svetost duhovnikov.
Marijina velika obljuba
V skladu s fatimskim razodetjem pa je najpopolnejša oblika prvosobotne pobožnosti dopolnjena s petimi pogoji in nam zagotavlja srečno večnost ter prispeva k miru v naših družinah, skupnostih ter po vsem svetu. Devica Marija se je fatimski vidkinji sestri Luciji po letu 1917 namreč prikazala tudi 10. decembra 1925 v samostanu Pontevedra in ji rekla:
»Hčerka moja, glej moje Srce, obdano s trni, katerega nehvaležni ljudje nenehno prebadajo s svojimi kletvami in nehvaležnostmi. Vsaj ti si prizadevaj, da me tolažiš, in jim povej, da bom vsem tistim, ki se bodo pet mesecev, vsakokrat na prvo soboto, spovedali, prejeli sveto obhajilo, zmolili rožni venec in mi petnajst minut v premišljevanju petnajstih skrivnosti rožnega venca delali družbo v spravo za grehe, v njihovi smrtni uri stala ob strani z vsemi potrebnimi milostmi za zveličanje njihovih duš.«
Prvosobotna pobožnost »na fatimski način«
V skladu z Marijino veliko obljubo torej petkrat zaporedoma na prvo soboto v mesecu:
- obhajamo zakrament sprave (spoved); to lahko storimo že več dni prej ali pozneje, a ob prejemu sv. obhajila moramo biti v posvečujoči milosti;
- prejmemo zadostilno sv. obhajilo (to je osrednje dejanje pri obhajanju prvih sobot);
- zmolimo del rožnega venca;
- petnajst minut delamo družbo Marijinemu Srcu s premišljevanjem ene ali več skrivnosti rožnega venca;
- vse to delamo z namenom zadoščevanja Marijinemu brezmadežnemu Srcu.
S pobožnostjo petih prvih sobot, če jo vzamemo resno, nam Devica Marija poleg miru (in posredno časne sreče) zagotavlja večno srečno življenje v nebesih.
Iz upravičenih razlogov, z dovoljenjem duhovnika, lahko naštete pogoje izpolnimo na nedeljo po prvi soboti.
Kdor ljubi Jezusa in Marijo, se prvosobotne pobožnosti ne bo udeležil samo petkrat, ampak mu bo postala življenjsko pravilo in priložnost za izkazovanje ljubezni do Jezusa, Device Marije in vseh ljudi.
Nekateri vse življenje opravljajo prvosobotno pobožnost na fatimski način. Znano je, da sta to storila prav sestra Lucija in ljubljanski škof Gregorij Rožman.
Namen zadoščevanja
Fatimskim pastirčkom Luciji, Frančišku in Jacinti se je leta 1916 prikazal angel miru, leta 1917 pa Devica Marija. Angel jim je razodel, da imata Presveti Srci Jezusa in Marije z njimi načrte usmiljenja. Devica Marija pa jim je pri junijskem prikazanju pokazala svoje Srce, obdano s trni, ki pomenijo naše grehe, in rekla, da Jezus želi vpeljati pobožnost do Njenega brezmadežnega Srca. Potrebno je, da zadoščujemo za svoje grehe in grehe vsega sveta. Gre pa tudi za veliko povezanost med Jezusovim in Marijinim Srcem.
Nekaj zgodovinskih podatkov
Leirijsko-fatimski škofje pobožnost petih prvih sobot odobril in razglasil 13. septembra 1939. Ta pobožnost se je začela širiti ne le na Portugalskem, ampak tudi drugod.
Pri nas je prvosobotno pobožnost v fatimskem duhu razglasil in vneto pospeševal ljubljanski škof dr. Gregorij Rozman. Za to pobožnost se je navdušil, jo razširjal in s svojo mučeniško krvjo potrdil tudi bl. Alojzij Grozde.
V Cerkvi na Slovenskem smo organizirano obhajali pet prvih sobot leta 2013, ko smo se pripravljali na 70-letnico posvetitve Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Pet prvih sobot smo obhajali tudi v letu 2016 kot pripravo na obisk Marije Romarice iz Fatime. Primerno in zaželeno je, da bi jih obhajali tudi v letu 2017, ko obhajamo 100-letnico fatimskih dogodkov, in tudi vedno znova po stoletnici.
Druga molitev angela
Presveta Trojica, Oče, Sin in Sveti Duh, molim te iz dna srca in ti darujem predragoceno telo in kri, dušo in božanstvo Jezusa Kristusa, navzočega v vseh tabernakljih sveta, v zadoščenje za žalitve, bogoskrunstva in brezbrižnosti, s katerimi ga žalijo ljudje. Po neskončnem zasluženju presvetega Srca Jezusovega in brezmadežnega Srca Marijinega te prosim za spreobrnjenje ubogih grešnikov.
Še iz posebnih razodetij s. Luciji
Obhajanje petih prvih sobot ni samo Marijina, ampak je tudi Jezusova volja. Dne 15. februarja 1926 je Lucija doživela prikazanje Jezusa kot majhnega dečka. Odlomek iz njunega pogovora:
»Toda moj spovednik je rekel v pismu, da ta pobožnost na svetu ni potrebna, saj je že veliko duš, ki te prejemajo na prve sobote na čast naši Gospe in petnajstih skrivnosti rožnega venca.«
»Res je, moja hči, da mnogo duš začne, toda le malo jih konča; in tiste, ki končajo, delajo to z namenom, da bi dobile tamkaj obljubljene milosti. Tiste duše, ki opravijo pet prvih sobot v gorečnosti in z namenom zadoščevanja Srcu tvoje nebeške Matere, so mi bolj všeč kakor tiste, ki to napravijo petnajstkrat, a mlačno in ravnodušno.«
Nekaj praktičnih nasvetov
Ker je prvosobotna pobožnost vezana na sv. spoved in ker se Marijino Srce (tudi v skladu s fatimskim sporočilom) vedno časti skupaj z Jezusovim Srcem, v Cerkvi na Slovenskem prvo soboto redno obhajamo na soboto po prvem petku. Po večini slovenskih župnij in svetišč obhajajo prvosobotno pobožnost z litanijami Matere Božje, kar je lepo. Še lepše bi bilo, če bi jih obhajali z izpolnitvijo naštetih petih pogojev. Ponekod ob tej priložnosti tudi obnovijo posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu.
Navedki so navedeni oz. povzeti po knjižici: A. Nadrah, Pet prvih sobot, Salve 2012.
Ive Šubic, Dražgoška pietá, olje na platnu, 80 x 100 cm, 1977 (Foto: Tomaž Lunder)
Molitvena devetdnevnica pred obletnico dražgoške tragedije
V pripravi na spominski dan, ki ga vsako leto obhajamo drugo nedeljo v januarju, povabljeni, da z molitveno devetdnevnico podpremo prizadevanja, da se kostnica s spomenikom v Dražgošah označi v skladu z Zakonom o vojnih grobiščih in tako na osnovi Pravilnika o pokopališkem redu na vojnih grobiščih obiskovalce usmeri k spoštljivi drži do tega svetega kraja.
Dražgoške žrtve so bile po tragediji 11. in 12. januarja 1942 potem 21. januarja 1942 pokopane v skupnem grobu na pokopališču v Dražgošah. Leta 1976 so bili njihovi posmrtni ostanki izkopani in premaknjeni v kostnico.
Spomenik s kostnico, ki je razglašen za spomenik državnega pomena in je na UE Škofja Loka registriran kot vojno grobišče, pa še vedno ni označen kot vojno grobišče.
Vsak dan molímo desetko rožnega venca na čast Svetemu Duhu ter molitev Pridi, Sveti Duh z vzkliki na priprošnjo svetnikov in blaženih.
Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih
in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo
in prenovil boš obličje zemlje.
Molimo.
Bog naš Oče, Sveti Duh nas razsvetljuje in uči. Naj nam pomaga,
da bomo v življenju spoznali, kaj je prav,
in vselej radi sprejemali njegove spodbude.
Po Kristusu našem Gospodu. Amen.
Sv. Marija – prosi za nas;
sv. Jožef,
sv. Lucija,
sv. Maksimilijan Kolbe,
sv. Janez Pavel II.,
sv. Frančišek in Hiacinta Marto,
blaženi Alojzij Grozde,
blažene drinske mučenke,
vsi slovenski mučenci,
vsi angeli in svetniki – prosite za nas!
Presveto Srce Jezusovo, usmili se nas!
Brezmadežno Srce Marijino, bodi naše rešenje!
Z ljubljenim Sinom nas blagoslovi Devica Marija.
Amen.
Njeno življenje
Rojena je bila 25. avgusta 1905 v vasi Glogowiec, v številni družini. Otroci so že od malega dobili čudovit zgled v veri svojih staršev.
To ozračje vere je v s. Favstini že od njenih prvih let zbudilo ljubezen do Boga, zaupnost z Njim. V njej se je kmalu rodil klic, želja, da bi se popolnoma podarila Bogu. Tu je treba povedati tudi, da se je že kot otrok zelo odlikovala v krepostih, pridnosti, pobožnosti, ljubezni do molitve in Boga. Vedno je bila prijetnega značaja, nasmejana tudi v najhujših stiskah in povsod so jo imeli radi.
Njena odločitev ni naletela na razumevanje pri starših. Večkrat je zaman prosila njihovega privoljenja. V stiski je skušala zatreti Božji klic, pa ji ni uspelo. Gospod se ji je prikazal kot »Ecce Homo« - trpeč, izmučen in ji dal razumeti, da je tak po njeni krivdi, ker ga neprestano zavrača.
Odslej se je vneto trudila, da bi sledila Božjemu glasu. V iskanju kraja, kjer jo Gospod želi, se je napotila v Varšavo. Po mnogih težavah je končno le našla svoje mesto pri sestrah magdalenkah, kot so jih ljudje imenovali. Gospod ji je dal jasno vedeti, da je tu njeno mesto. Tako se je 1. avgusta 1925 nastanila pri sestrah.
Tu je živela v globoki združitvi, zaupnosti z Bogom, ki jo je vso osvojil. Gospod jo je na njen bodoči poklic poslanke Božjega Usmiljenja pripravljal z velikim trpljenjem, tako telesnim kot z duhovno suhoto, ki je trajala dve leti in pol in je bila tako huda, da brez posebne Božje milosti ne bi vzdržala. Po tem prečiščevanju je bila njena duša tako čista kot kristal. Bila je pripravljena na svoje poslanstvo. Gospod jo je poleg tega obdaril tudi z velikimi milostmi: s kontemplacijo, resničnim poznavanjem skrivnosti Božjega Usmiljenja, z razodetji, z videnji, s poznavanjem src, z mistično združitvijo z Bogom.
Kljub velikim milostim, s katerimi jo je Gospod počastil, je vedno ostala ponižna, krepostna, živela je skrito življenje. O njenem notranjem življenju sta vedela le spovednik in sestra prednica.
Po dolgem trpljenju in nerazumevanju, ki ga je bila deležna, ji je Bog poslal spovednika, ki jo je razumel in ji pomagal razumeti Božje načrte. Tako je tudi pri s. Favstini nazadnje zmagal Gospod.
V duhovnem življenju s. Favstine je Jezus izklesal dve smernici, s katerima je izstopala kot poslanka Božjega Usmiljenja. To sta neomajno zaupanje - popolna posvetitev Bogu in dejanska ljubezen - usmiljenje do bližnjega, ki je prišlo do samega vrha kreposti - heroizma. Jezus je želel, da se kot poslanka Božjega Usmiljenja prva odlikuje po neizmernem zaupanju v Božje Usmiljenje.
Sestra Favstina je umrla v sluhu svetosti 5. oktobra 1938, stara komaj 33 let. Po 2. svetovni vojni se je češčenje Božjega Usmiljenja naglo razširilo. Njen spovednik M. Sopočko je razodel svetu, kdo je bila s. Favstina, in glas o njeni svetosti je vedno bolj rastel. Danes je sporočilo Božjega Usmiljenja, ki ga je zaupal Jezus s. Favstini, znano po vseh kontinentih in se še širi.
Svetišče Božjega Usmiljenja Lagiewniki v Krakowu, kjer je podoba Usmiljenega Jezusa, vir milosti in rešitve, in kjer od leta 1966 počivajo posmrtni ostanki s. Favstine, je še dandanes cilj romarjev iz vse Poljske in vseh krajev sveta. Vsi ti romarji prihajajo k poslanki Božjega Usmiljenja s svojimi prošnjami. Po posredovanju s. Favstine je bilo uslišanih veliko prošenj, kar še dodatno potrjuje njeno svetost.
Češčenju Božjega Usmiljenja je zelo naklonjen tudi papež Janez Pavel veliki, ki je s. Favstino proglasil za blaženo 18. aprila 1993.
In, v jubilejnem letu 2000, na Belo nedeljo 30. aprila, je Janez Pavel, na trgu sv. Petra v Rimu, pred množico iz vsega sveta proglasil blaženo FAVSTINO za svetnico in odredil, da se bo za naprej Bela nedelja imenovala PRAZNIK BOŽJEGA USMILJENJA!
Poslanstvo
Tej preprosti, a hkrati pogumni redovnici je Bog zaupal veliko poslanstvo - SPOROČILO BOŽJEGA USMILJENJA, namenjeno vsemu svetu. Dejal je: »Nočem kaznovati trpečega človeštva, temveč ga želim ozdraviti in prižeti na svoje Usmiljeno Srce. Izbral sem te kot poslanko Božjega Usmiljenja v tem in v onem življenju, da bi prek tebe dal spoznati dušam neizmerno usmiljenje, ki ga čutim do njih, in da bi vanj zaupale.«
Poslanstvo s. Favstine je v tem, da opozarja na dobro znano, a žal pozabljeno versko resnico o usmiljeni ljubezni Boga do človeka, da posreduje nove oblike češčenja Božjega Usmiljenja. Ta pobožnost more privesti do prenovitve notranjega življenja z duhom zaupanja in krščanskega usmiljenja.
Vse bogastvo s. Favstine je zajeto v dnevniku, ki ga je napisala po Jezusovem naročilu v zadnjih štirih letih življenja, z dovoljenjem spovednika in prednice.
V dnevniku opisuje svoje srečanje z Bogom, božja razsvetljenja, ukaze, svoja razmišljanja, poslanstvo. Vse to je bilo treba podrobno pregledati, kar je opravil znani teolog Ignacij Rožički, ki je pomagal pri kanonizaciji s. Favstine. Jedro tega .dela je v poglavju z naslovom BOŽJE USMILJENJE. Poglejmo pobliže glavna Gospodova sporočila s. Favstini. Začnimo s prvim prikazanjem dne 22. februarja 1931.
To prvo prikazanje opiše z naslednjimi besedami: »Pod večer sem bila v svoji celici, kjer sem imela videnje našega Gospoda Jezusa Kristusa. Oblečen je bil v bleščeče belo oblačilo. Z eno roko je blagoslavljal, z drugo se je dotikal svojega belega oblačila na prsih. Iz rane na prsih sta pronicala dva velika žarka: eden rdeč, drugi bel.
Trenutek zatem mi reče Gospod: Naslikaj podobo po liku, ki ga vidiš, in zapiši spodaj: "JEZUS, VATE ZAUPAM!".«
Želim, da bo podoba češčena najprej v vaši kapelici in potem po vsem svetu.
Žarka na sliki predstavljata kri in vodo, ki sta pritekli iz globine mojega Usmiljenja, ko sem visel na križu, in je bilo moje Srce prebodeno s sulico za vse duše. Beli žarek predstavlja VODO, ki čisti duše, rdeči žarek pa pomeni KRI, ki daje dušam življenje.«
V drugem prikazanju ji je Jezus naročil, naj se uvede PRAZNIK njegovega BOŽJEGA USMILJENJA. Rekel je: »Želim, da se prvo nedeljo po Veliki noči praznuje praznik mojega Božjega Usmiljenja. Hčerka moja, razodeni vsemu svetu moje Božje Usmiljenje. Duša, ki bo opravila sveto spoved in prejela sveto obhajilo, bo prejela od mene popolno odpuščanje vseh svojih grehov in kazni, ki si jih je zaslužila z grehi. Želim, da se ta praznik slovesno slavi po vsej Cerkvi. NIHČE NAJ SE MI NE BOJI PRIBLIŽATI, ČETUDI BI BILI NJEGOVI GREHI KOT ŠKRLAT.
Želim, da duhovniki jasneje posredujejo neizmerno usmiljenje do grešnikov, ki naj se mi ne boje približati. Žarki mojega Božjega Usmiljenja me žgejo v prsih, zato jih želim razliti nad vse človeštvo.
Moje Božje Usmiljenje je zmagovito sredstvo. Želim, da bo praznik Božjega Usmiljenja rešitev in zatočišče vseh duš, še posebej ubogih grešnikov. Ta dan bodo odprta vsa vrata mojega Božjega Usmiljenja.«
Obljube usmiljenega Jezusa
Duša, ki bo častila podobo Usmiljenega Jezusa, se ne bo pogubila. Obljubljam ji že na zemlji zmago nad vsemi sovražniki, še posebej ob smrtni uri. Jaz, Gospod, jo bom ščitil kot svojo čast in slavo. Žarka na sliki, ki izhajata iz mojega Srca, pomenita KRI in VODO in varujeta duše pred jezo mojega Očeta. Blagor dušam, ki žive v njuni senci, ker jih ne bo dosegla roka Božje pravičnosti. Kot varuje mati svojega otroka, bom varoval vse življenje duše, ki bodo širile pobožnost do mojega Božjega Usmiljenja. Ob uri njih smrti jim ne bom sodnik temveč Zveličar. Čim večja je revščina ljudi, tem večjo pravico imajo do mojega Usmiljenja. Zapiši, da bom, preden pridem kot sodnik, na široko odprl vrata svojega Božjega Usmiljenja. Kdor ne želi skozi ta vrata, bo moral iti skozi vrata božje pravičnosti, t.j. sodbe.
Človeštvo ne bo našlo miru, dokler se ne bo s polnim zaupanjem obrnilo na moje Božje Usmiljenje. Reci trpečemu človeštvu, naj se zateče k mojemu Usmiljenemu Srcu in jaz ga bom napolnil z mirom. Človeštvu dajem dragocen vrč, s katerim bo prišlo zajemat milosti k izvirom mojega Usmiljenja. Ta vrč je podoba z napisom: »JEZUS, VATE ZAUPAM.«
Ta podoba mora neprestano opozarjati ubogo človeštvo na neizmerno Božje Usmiljenje.
Močno orožje rožni venec Božjega Usmiljenja
Sestra Favstina je vedela, da se bližajo težki časi za njeno ljubljeno Poljsko, v katerih bo vera v Božje Usmiljenje postala edino upanje za ljudi.
Nekoč je s. Favstina videla angela, izvrševalca božje jeze. Iz oblaka so proti njegovim rokam prihajale strele in bliski. Ko so se dotaknile rok, so pričele padati proti zemlji na določen kraj. Ob pogledu na ta znak Božje jeze je začela v molitvi z vsemi močmi prositi angela, naj se ustavi, da se ljudje vsaj malo pokesajo, vendar so bile vse njene molitve ob neizmerni Božji jezi zaman. V tem je zagledala presveto Trojico in je začela moliti z besedami, ki jih je čutila v svoji notranjosti.
V tistem trenutku so bile besede njene molitve: »VEČNI OČE, DARUJEM TI TELO IN KRI, DUŠO IN BOŽANSTVO TVOJEGA PRELJUBEGA SINA IN NAŠEGA GOSPODA JEZUSA KRISTUSA V SPRAVO ZA NAŠE GREHE IN ZA GREHE VSEGA SVETA. PO NJEGOVEM PREBRIDKEM TRPLJENJU SE USMILI NAS IN VSEGA SVETA.«
Ko je prišla zatem v kapelo, je s. Favstina slišala naslednje besede: »Vsakič, ko prideš v kapelo, zmoli molitev, katero sem te naučil včeraj. S to molitvijo boš potolažila mojo jezo.«
Po devetih dneh je s. Favstina razumela, da je s to molitvijo odgnala kazen, ki je že pretila njeni ljubljeni Poljski.
Drugič ji je Odrešenik naročil: »Pripravi svet za moj drugi prihod ... To je znamenje poslednjih časov; potem bo prišel dan moje Božje sodbe. Moli neprestano to molitev, katero sem te naučil.«
Rožni venec, vzkliki in devednevnica Božjega usmiljenja.
Vsebina je vzeta iz knjižice: Sporočilo božjega usmiljenja sveti Favstini Kowalski, 2000 in zloženke: Devetdnevnica in rožni venec Božjega Usmiljenja, 2006
Pričevanje s. Briege McKenna
MOČ ROŽNEGA VENCA BOŽJEGA USMILJENJA,
Konferenca Božjega usmiljenja 2015
Sem sama ljubezen in usmiljenje. Dn 1273
Čeprav bi bil človek največji grešnik, ga ne morem kaznovati, če se sklicuje na moje usmiljenje, marveč mu v svojem nepojmljivem in brezdanjem usmiljenju odpuščam. Dn 1146
KRISTUSOVE BESEDE SESTRI FAVSTINI KOWALSKI 1905 - 1938
Blažena 1993, sveta 2000
»Obljubljam, da se človek, ki bo častil to podobo, ne bo pogubil. Obljubljam mu že tu na zemlji zmago nad sovražniki, zlasti pa ob smrtni uri. Sam ga bom branil kakor svojo čast. (Dn 48) Ta dva pramena žarkov pomenita kri in vodo. Ta dva pramena žarkov sta privrela iz globin mojega usmiljenja takrat, ko je sulica prebodla moje umirajoče Srce na križu.« (Dn 299)
»Moja hči, vsemu svetu oznanjaj moje nepojmljivo usmiljenje. Želim, da bi bil praznik usmiljenja pribežališče in zavetje vsem, posebej ubogim grešnikom. Na ta dan so odprte globine mojega usmiljenja. ... Kdor pristopi k spovedi in k svetemu obhajilu, prejme popolno odpuščanje krivde in kazni. ... Naj se nihče ne boji približati se mi, čeprav bi bili njegovi grehi rdeči kakor škrlat. ... Želim, da bi bilo slovesno praznovanje prvo nedeljo po veliki noči.« (Dn 699)
»Tiste, ki širijo češčenje mojega usmiljenja, bom varoval vse življenje kakor ljubeča mati svojega otročička, ob smrtni uri pa jim ne bom sodnik, temveč usmiljeni Odrešenik. V tej poslednji uri človek nima ničesar v svojo obrambo, razen mojega usmiljenja; srečen, kdor se je v življenju potapljal v studenec usmiljenja, ker ga pravičnost ne bo dosegla.« (Dn 1075)
»Preden pridem kot pravični sodnik, na široko odpiram vrata svojega usmiljenja. Kdor noče priti skozi vrata usmiljenja, ta mora skozi vrata moje pravičnosti.« (Dn 1146)
»Tiste, ki bodo molili ta rožni venec, bo objelo moje usmiljenje v življenju, zlasti pa ob smrtni uri.« (Dn 754)
»Človeštvo ne bo našlo miru, dokler se z zaupanjem ne obrne k mojemu usmiljenju. ... (Dn 300) Povej obolelemu človeštvu, naj se oklene mojega usmiljenega Srca, in napolnil ga bom z mirom.« (Dn 1074)
Sporočilo Božjega usmiljenja sveti Favstini Kowalski.
ODREŠENIKOVA OBLJUBA UMIRAJOČIM
»Ko ob umirajočem molimo ta rožni venec, se umiri Božja jeza in dušo objame brezmejno usmiljenje ter se zaradi bridkega trpljenja mojega Sina zganejo globine mojega usmiljenja.« (Dn 811)
DEVETDNEVNICA BOŽJEGA USMILJENJA
To devetdnevnico, lahko molimo ob vsakem času, vendar je posebno pomembno, če jo molimo od velikega petka do bele nedelje, kot pripravo na praznik Božjega usmiljenja.
Gospod je rekel s. Favstini: »Želim, da bi devet dni vodila duše k izviru mojega usmiljenja, da bi zajemale moč in olajšanje ter vse milosti, ki jih potrebujejo v naporih življenja, posebej ob smrtni uri. Vsak dan privedi v moje Srce drugačno skupino duš ter jo potopi v morje mojega usmiljenja. Jaz pa bom vse te duše pripeljal v hišo mojega Očeta. Vsak dan boš prosila mojega Očeta po mojem bridkem trpljenju milosti za te duše.« (Dn 1209)
Prvi dan
Jezus: »Danes mi privedi vse človeštvo, posebej grešnike, in jih potopi v morje mojega usmiljenja. Tako boš potolažila mojo bridko žalost, ki me prevzema zaradi izgube duš.« (Dn 1210)
Kot odgovor temu Jezusovemu vabilu molimo najprej: Oče naš..., Zdrava, Marija... in Slava Očetu..., potem Rožni venec Božjega usmiljenja. Na koncu pa se priporočajo še Vzkliki Božjemu usmiljenju.
Drugi dan
Jezus: »Danes mi privedi duhovnike in redovnike ter jih potopi v moje brezmejno usmiljenje. Ti so mi dali moč, da sem vzdržal v bridkem trpljenju; po njih se kakor po pretočnih napravah izliva na človeštvo moje usmiljenje.« (Dn 1212) (Sledijo molitve kakor prvega dne.)
Tretji dan
Jezus: »Danes mi privedi pobožne in zveste vernike ter jih potopi v morje mojega usmiljenja. Ti so me tolažili na križevem potu; bili so kaplja tolažbe v morju bridkosti.« (Dn 1214) (Sledijo molitve kakor prvega dne.)
Četrti dan
Jezus: »Danes mi privedi pogane in tiste, ki me še ne poznajo. V svojem bridkem trpljenju sem mislil tudi nanje in njihova prihodnja gorečnost je tolažila moje Srce. Potopi jih v morje mojega usmiljenja.« (Dn 1216) (Sledijo molitve kakor prvega dne.)
Peti dan
Jezus: »Danes mi privedi ločene brate ter jih potopi v morje mojega usmiljenja. V bridkem trpljenju so trgali moje telo in srce, to je, mojo Cerkev. Če se vrnejo v edinost Cerkve, se zacelijo moje rane in se mi s tem olajšajo muke.« (Dn 1218) (Sledijo molitve kakor prvega dne.)
Šesti dan
Jezus: »Danes mi privedi krotke in ponižne vernike in otročiče ter jih potopi v moje usmiljenje. Ti so najbolj podobni mojemu Srcu; tolažili so me v bridkem smrtnem trpljenju. Gledal sem nanje kakor na zemeljske angele, ki bodo čuvali moje oltarje. Nanje izlivam potoke milosti. Mojo milost more sprejeti samo ponižen človek; ponižne obdarjam s svojim zaupanjem.« (Dn 1220) (Sledijo molitve kakor prvega dne.)
Sedmi dan
Jezus: »Danes mi privedi vernike, ki posebej častijo in slavijo moje usmiljenje, ter jih potopi v moje usmiljenje. Ti so najbolj občutili moje trpljenje in so najgloblje razumeli mojega duha. So živi odsev mojega usmiljenega Srca. V prihodnjem življenju bodo blesteli v posebnem sijaju, nobeden ne pride v peklenski ogenj, vsakega bom ob smrtni uri posebej branil.« (Dn 1224) (Sledijo molitve kakor prvega dne.)
Osmi dan
Jezus: »Danes mi privedi duše, ki so v ječi vic, in jih potopi v globine mojega usmiljenja; naj potoki moje krvi pogasijo njihov ogenj. Vse te duše neizmerno ljubim, saj zadoščujejo moji pravičnosti; ti jim moreš prinesti olajšanje. Zajemi iz zaklada moje Cerkve vse odpustke in jih daruj zanje. Ko bi poznala njihovo trpljenje, bi zanje neprestano darovala duhovno miloščino in poravnavala dolgove moji pravičnosti.« (Dn 1226) (Sledijo molitve kakor prvega dne.)
Deveti dan
Jezus: »Danes mi privedi mlačne duše in jih potopi v globine mojega usmiljenja. Te duše zelo boleče ranijo moje Srce. V vrtu Getsemani je moja duša občutila največji odpor prav zaradi mlačnih duš. One so bile vzrok, da sem rekel: 'Oče, naj gre ta kelih mimo mene, če je to tvoja volja.' (Lk 22, 42) Njihova poslednja možnost rešitve je v tem, da se zatečejo k mojemu usmiljenju.« (Dn 1228) (Sledijo molitve kakor prvega dne.)
ROŽNI VENEC BOŽJEGA USMILJENJA
... ki ga je Jezus navdihnil s. Favstini; moli se na navadni rožni venec
Začetek:
V imenu Očeta, Oče naš, Zdrava Marija, Verujem v Boga ...
Pri večjih jagodah rožnega venca:
(namesto Oče naš):
Večni Oče, darujem Ti telo in kri, dušo in božanstvo, tvojega preljubega Sina in našega Gospoda Jezusa Kristusa v spravo za naše grehe in za grehe vsega sveta.
Pri manjših jagodah rožnega venca:
(namesto Zdrava Marija) 10 krat:
Po njegovem prebridkem trpljenju, usmili se nas in vsega sveta.
Na koncu pete desetke 3 krat:
Sveti Bog, sveti Močni, sveti Nesmrtni - usmili se nas in vsega sveta.
»Nenehno moli ta rožni venec, ki sem te ga naučil. Kdorkoli ga bo molil, bo ob smetni uri deležen velikega usmiljenja.«(Dn 687)
VZKLIKI BOŽJEMU USMILJENJU
To niso litanije, temveč vzkliki Božjemu usmiljenju. Jezus je razodel s. Favstini veliko moč teh vzklikov.
Božja ljubezen je cvet – a usmiljenje sad. Naj oseba, ki dvomi, bere te misli o usmiljenju in naj začne zaupati.
Božje usmiljenje, ki izviraš iz Očetovega naročja - vate zaupam.Božje usmiljenje, največja božja lastnost,
Božje usmiljenje, nepojmljiva skrivnost,
Božje usmiljenje, vrelec, ki izviraš iz skrivnosti presvete Trojice,
Božje usmiljenje, nedoumljivo vsakršnemu, tako angelskemu kakor človeškemu razumu,
Božje usmiljenje, iz katerega izvira vsakršno življenje in sreča,
Božje usmiljenje, višje od nebes,
Božje usmiljenje, vir čudežev in skrivnosti,
Božje usmiljenje, ki objemaš vse vesolje,
Božje usmiljenje, ki si prišlo na svet v osebi učlovečene Besede,
Božje usmiljenje, ki si priteklo iz odprte rane Jezusovega Srca,
Božje usmiljenje, ki si za nas vsebovano v Jezusovem Srcu, posebej za grešnike,
Božje usmiljenje, nedoumljivo v ustanovitvi svete evharistije,
Božje usmiljenje, v ustanovitvi svete Cerkve,
Božje usmiljenje, v zakramentu svetega krsta,
Božje usmiljenje, v našem opravičenju po Jezusu Kristusu,
Božje usmiljenje, ki nas spremljaš skozi vse naše življenje,
Božje usmiljenje, ki nas posebej objemaš v smrtni uri,
Božje usmiljenje, ki nam podarjaš večno življenje,
Božje usmiljenje, ki nas spremljaš v vsakem trenutku našega življenja,
Božje usmiljenje, ki nas varuješ pred peklenskim ognjem,
Božje usmiljenje, v spreobrnjenju najtrdovratnejših grešnikov,
Božje usmiljenje, začudenje za angele, nepojmljivo za svetnike,
Božje usmiljenje, nedoumljivo v vseh božjih skrivnostih,
Božje usmiljenje, ki nas dvigaš iz vsake naše revščine,
Božje usmiljenje, vir naše sreče in veselja,
Božje usmiljenje, ki nas kličeš iz niča v bivanje,
Božje usmiljenje, ki zaobjemaš vsa dela svojih rok,
Božje usmiljenje, krona vseh božjih del,
Božje usmiljenje, v katero smo vsi potopljeni,
Božje usmiljenje, osrečujoča tolažba za potrta srca,
Božje usmiljenje, edino upanje obupanih duš,
Božje usmiljenje, počitek src, spokojnost sredi nemira,
Božje usmiljenje, radost in zanos svetih duš,
Božje usmiljenje, ki prebujaš upanje proti upanju. (Dn 949)
V.: Bog je usmiljen in poln svetosti, počasen za jezo in poln dobrote.
O.: Zato bom vekomaj klical Božje usmiljenje.
Molimo.
Večni Bog, čigar usmiljenje je nedoumljivo in čigar zakladi dobrotljivosti neizčrpni, milostno poglej na nas in pomnoži v nas svoje usmiljenje, da v težkih trenutkih ne bomo obupavali in ne izgubljali poguma, marveč se z velikim zaupanjem izročili tvoji sveti volji, ki je ljubezen in usmiljenje samo. (Dn 950)
Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, Kralju usmiljenja, ki s teboj in s Svetim Duhom izkazuje usmiljenje vekomaj. Amen.
Vsebina je vzeta iz zloženke: Devetdnevnica in rožni venec Božjega Usmiljenja, 2006
Kljub temu, da v času razglašene epidemije nedeljske maše duhovniki obhajamo zasebno, se vsi skupaj zavedajmo, da se pri vsaki maši Jezus daruje za nas vse. Pri maši res ne morete biti fizično navzoči, lahko pa pokažete, da ste njegovi resnični prijatelji. Še vedno imate možnost pristopiti k sveti spovedi in svetemu obhajilu in svetemu obhajilu. Za prejem svetega obhajila morate biti pripravljeni: biti brez velikega greha, imeti morate resnični namen prejeti Jezusa v obhajilu in biti eno uro pred tem tešč.
V nedeljo pa lahko sami (oz. s svojo družino) doma obhajate bogoslužje Božje besede in se tako v združite z Jezusom, svojima duhovnikoma, župnijskim občestvom in Cerkvijo.
Lepo je, da za obhajanje besednega bogoslužja pripravite tudi oltarček (križ, svečko, Marijo, Sveto pismo). Tudi doma bodite pozorni na geste in držo telesa (kako se pokrižam, sklenjene roke, stojim med Evangelijem, vero, očenašem, itd). Otroci lahko sami berejo berila in prošnje ter pojejo. V družini se že prej dogovorite, kako boste sodelovali. Besedila za vsak dan najdete na: https://hozana.si/misal.php.
Besedno bogoslužje poteka takole:
- Uvodna pesem ali Vstopni spev
- Začetni obred - znamenje križa in pozdrav (uporabite 4. obliko pozdrava: Hvaljen Jezus. Amen.)
- Kesanje in Gospod usmili se ...
- Slava Bogu na višavah (Med tednom in ves adventni čas Slave ne molimo.)
- Mašna prošnja
- berilo, Psalm, 2. berilo
- Aleluja (z evangeljsko vrstico)
- Evangelij (Sledi nekaj trenutkov tihote, da se Božja beseda vtisne v srce. Med seboj si podelite kakšno misel ali odmev na Božjo besedo.)
- Vera (Med tednom vere ne molimo.)
- Prošnje
- Očenaš
- Znamenje križa, Sklepna pesem
Tudi v poletnih tednih povabljeni k molitvi pred Najsvetejšim.
Železniki:
- vsako sredo po maši do 21. ure,
- vsak prvi petek eno uro pred maša in
- ostale petke pol ure pred mašo;
- vsako prvo soboto po maši do 22. ure.
Zali Log:
- vsako soboto po maši.
Dražgoše in Zali Log:
- vsako prvo nedeljo pol ure pred mašo.
Uvodna besedila
Počasi, ob misli na Devico Marijo, ki ji delamo družbo, preberemo besedilo pred vsako desetko rožnega venca,za očenašem, nato to besedilo v tihoti nekoliko premislimo. Lahko pa se četrt ure zaustavimo le pri eni skrivnosti. (Tako je premišljevala fatimska vidkinja sestra Lucija.) Najprej je za vse štiri dele rožnega venca natisnjeno svetopisemsko in fatimsko besedilo, nato prosto sestavljeno besedilo. Obsežnejši svetopisemski uvodi so v Cerkvenem molitveniku, str. 31–43. Glej tudi: Berta Golob, Skriti zaklad, Premišljevanje skrivnosti rožnega venca, Družina 2011;Rožni venec, Nauči nas moliti 8, Stična 1998. Obširna razlaga posameznih skrivnosti je npr. v knjigah: A. Nadrah, Leto rožnega venca (šmarnice za leto 2003), B. Petauer, Premišljevanje rožnega venca (Stična 2006).
Molitev rožnega venca
Verujem. Oče naš. Trikrat Zdrava, Marija s prošnjami.
Prošnje:
1. ki nam utrdi spomin,
2. ki nam razsvetli pamet,
3. ki nam okrepi voljo.
Oče naš. Desetkrat Zdrava, Marija. Slava Očetu.
Skrivnosti:
1. ki je za nas krvavi pot potil,
2. ki je za nas bičan bil,
3. ki je za nas s trnjem kronan bil,
4. ki je za nas težki križ nesel,
5. ki je za nas križan bil.
Marija v Fatimi priporoča, da molimo po vsaki desetki:
O Jezus, odpusti nam naše grehe,
obvaruj nas peklenskega ognja
in privedi v nebesa vse duše,
posebno še tiste,
ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja.
Na koncu vsakega dela rožnega venca lahko molimo desetko za rajne:
Ki se usmili naših rajnih.
Svetopisemsko in fatimsko besedilo - Žalostni del (Jorge Guarda)
1. skrivnost: ki je za nas krvavi pot potil.
Iz evangelija po Luku (Lk 22,39–44)
Jezus je šel ven in se kakor po navadi napotil proti Oljski gori. Tudi učenci so šli za njim. Ko je prišel na tisti kraj, jim je rekel: »Molite, da ne pridete v skušnjavo!« Sam pa se je oddaljil od njih približno za lučaj kamna. Padel je na kolena in molil, rekoč: »Oče, če hočeš, vzemi ta kelih od mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi.« Prikazal pa se mu je angel iz nebes in ga krepčal. Ko ga je obšel smrtni boj, je še bolj goreče molil. Njegov pot je postal kakor kaplje krvi, ki padajo na zemljo.
Tudi za Jezusa je bilo trpljenje težko. Učencem je naročil molitev, da ne bi klonili v življenjskih preizkušnjah.
Fatimske pastirčke je angel naučil častiti Boga in mu darovati trpljenje. Tako kot Jezus so bili tudi oni uslišani v svojih molitvah. Spričo trpljenja, ki zadene nas ali druge, se izročajmo usmiljenemu Bogu, ki tolaži in krepi tistega, ki veruje vanj. (Premišljujmo v tihoti!)
V tej desetki po Marijini priprošnji molímo za vse tiste, ki trpijo na duši in na telesu.
2. skrivnost: ki je za nas bičan bil.
Iz evangelija po Mateju (Mt 27,22–26)
Pilat je vprašal duhovnike, starešine in ljudstvo: »Kaj naj torej storim z Jezusom, ki se imenuje Kristus?« Vsi so dejali: »Križan naj bo!« Rekel je: »Kaj je vendar hudega storil?« Oni pa so še bolj kričali: »Križan naj bo!« Ko je Pilat videl, da nič ne pomaga, ampak da hrup čedalje bolj narašča, je vzel vodo, si vpričo množice umil roke in rekel: »Nedolžen sem pri njegovi krvi. Vi glejte!« Vse ljudstvo je odgovorilo in reklo: »Njegova kri na nas in na naše otroke!« Tedaj jim je izpustil Baraba, Jezusa pa je dal bičati in ga je izročil, da bi bil križan.
Ljudje so izvršili nasilje nad Jezusom. Obsodili so nedolžnega in osvobodili krivičnega. Jezus pa vzame nase krivičnost ljudi, da bi jih osvobodil greha.
Fatimski pastirčki, poučeni od angela, so prepričani, da morejo sodelovati z Bogom, če prostovoljno sprejmejo trpljenje kot prošnjo za spreobrnjenje ljudi. Vera nam odpira pot v duhovno občestvo z vsemi ljudmi in nam omogoča, da jim pomagamo z duhovno solidarnostjo in zadoščevanjem. (Premišljujmo v tihoti!)
V tej desetki po priprošnji Matere usmiljenja molímo za vse nedolžne žrtve krivic in nasilja.
3. skrivnost: ki je za nas s trnjem kronan bil.
Iz evangelija po Mateju (Mt 27,27–30)
Upraviteljevi vojaki so tedaj vzeli Jezusa v pretorij in zbrali okrog njega vso četo. Slekli so ga in ga ogrnili s škrlatnim plaščem. Iz trnja so spletli krono in mu jo dali na glavo in trs v njegovo desnico. Poklekovali so pred njim, ga zasmehovali in govorili: »Pozdravljen, judovski kralj!« In pljuvali so vanj, mu vzeli trs in ga z njim tepli po glavi.
Vsak nosilec oblasti je izpostavljen skušnjavi, da to oblast zlorabi zato, da gospoduje nad ljudmi in jih ponižuje. Jezus je bil žrtev takšne zlorabe.
Fatimski pastirčki so prejeli nalogo, da posredujejo za mir in za spreobrnjenje grešnikov. Občudovanja vredna je njihova velikodušnost, s katero so to nalogo izvrševali v korist drugih! Samo Bog ima absolutno oblast in jo uporablja zato, da ljubi in osvobaja ljudi. Posnemajmo ga in uporabljajmo za dobro svoje darove. (Premišljujmo v tihoti!)
V tej desetki po priprošnji Gospodove Dekle prosimo, da bi vsi nosilci oblasti to uporabljali po Božji volji in v blagor ljudi.
4. skrivnost: ki je za nas težki križ nesel.
Iz evangelija po Luku (Lk 23,26–32)
Ko so Jezusa odvedli, so prijeli nekega Simona iz Cirene, ki je prihajal s polja, in mu naložili križ, da ga je nesel za Jezusom. Za njim je šla velika množica ljudstva, tudi žená, ki so se tolkle po prsih in ga objokovale. Jezus pa se je obrnil k njim in rekel: »Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki!« Z Jezusom pa so gnali še dva druga, ki sta bila hudodelca, da bi ju (skupaj z njim) usmrtili.
Jezus, ki ga imajo za zločinca, je deležen pomoči. Tudi on, na poti v smrt, tolaži trpeče in obljubi enemu izmed razbojnikov, da ga bo vzel v nebesa.
Fatimskim pastirčkom je angel razodel Božje usmiljeno Srce, ki hoče rešiti vse ljudi! Spreobrnjenje odpira človeška srca in razum za duhovne dobrine in za polnost Bogu darovanega življenja. Fatima je pričevalka potokov milosti, ki jih nebo izliva na zemljo v korist številnih ljudi. (Premišljujmo v tihoti!)
V tej desetki po priprošnji Marijinega brezmadežnega Srca molímo za spreobrnjenje grešnikov.
5. skrivnost: ki je za nas križan bil.
Iz evangelija po Luku (Lk 23,33–34.44–47)
Ko so prišli na kraj, ki se imenuje Lobanja, so tam križali Jezusa in oba hudodelca, enega na desnici in enega na levici. Jezus je govoril: »Oče, odpústi jim, saj ne vedo kaj delajo.« Bilo je že okrog šeste ure, ko se je stemnilo po vsej zemlji do devete ure. Sonce je otemnelo in zagrinjalo v templju se je pretrgalo po sredi. Jezus je zaklical z močnim glasom in rekel: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.« In ko je to rekel, je izdihnil. Ko je stotnik videl, kaj se je zgodilo, je slavil Boga in rekel: »Zares, ta človek je bil pravičen.«
Jezus se sooči s smrtjo z dejanjem ljubezni in zaupanja, tako da se izroči Očetu. Prve duhovne sadove občutijo tam navzoči ljudje. To daritev v korist ljudi Jezus nadaljuje v zakramentu svete evharistije: daruje svoje telo in svojo kri, da bi se ljudje spreobrnili k Bogu.
Temu svojemu dejanju Jezus pridružuje tudi daritev fatimskih pastirčkov in vseh tistih, ki se odločijo živeti po Božji volji in biti pričevalci in znanilci Božje ljubezni med ljudmi. (Premišljujmo v tihoti!)
Po priprošnji Gospe fatimskega sporočila molímo, da bi se vsi ljudje ob smrtni uri, z dejanjem vere in zaupanja, izročili v roke ljubečega Boga.
Posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu
O Marija, Kraljica presvetega rožnega venca, pomoč kristjanov in pribežališče človeškega rodu! Danes se posvetimo in izročimo tvojemu Brezmadežnemu Srcu.
Sprejmi nas v svoje materinsko varstvo in nam pomagaj, da bomo po tvojem zgledu vestno izpolnjevali svoje dolžnosti, živeli po božjih in cerkvenih zapovedih, vdano nosili trpljenje in ostali do konca stanovitni v veri in zaupanju v božjo previdnost.
Varuj nas, o Mati, da te ne bomo nikdar žalili z grehi. Posebej sklenemo, da se bomo varovali grehov zoper vero, upanje in ljubezen, grehov preklinjanja in nečistosti, grehov jezika in nevoščljivosti, grehov sovražnosti in vsake hudobije.
Obljubimo ti, o Božja Mati, da bomo posvečevali Gospodove dneve. Po tvoji želji bomo za spreobrnjenje grešnikov radi molili rožni venec in s pobožnostjo prvih petkov in prvih sobot zadoščevali Jezusovemu in tvojemu Srcu za vse žalitve, s katerimi vaju žalimo mi in Bogu odtujeni svet.
O Mati Marija, srednica vseh milosti, izprosi nam, da bomo stalno živeli v posvečujoči milosti, ostali zvesti do konca tebi in tvojemu Sinu ter te vso večnost častili in ljubili z vsemi angeli in svetniki.
Amen.