Njeno življenje
Rojena je bila 25. avgusta 1905 v vasi Glogowiec, v številni družini. Otroci so že od malega dobili čudovit zgled v veri svojih staršev.
To ozračje vere je v s. Favstini že od njenih prvih let zbudilo ljubezen do Boga, zaupnost z Njim. V njej se je kmalu rodil klic, želja, da bi se popolnoma podarila Bogu. Tu je treba povedati tudi, da se je že kot otrok zelo odlikovala v krepostih, pridnosti, pobožnosti, ljubezni do molitve in Boga. Vedno je bila prijetnega značaja, nasmejana tudi v najhujših stiskah in povsod so jo imeli radi.
Njena odločitev ni naletela na razumevanje pri starših. Večkrat je zaman prosila njihovega privoljenja. V stiski je skušala zatreti Božji klic, pa ji ni uspelo. Gospod se ji je prikazal kot »Ecce Homo« - trpeč, izmučen in ji dal razumeti, da je tak po njeni krivdi, ker ga neprestano zavrača.
Odslej se je vneto trudila, da bi sledila Božjemu glasu. V iskanju kraja, kjer jo Gospod želi, se je napotila v Varšavo. Po mnogih težavah je končno le našla svoje mesto pri sestrah magdalenkah, kot so jih ljudje imenovali. Gospod ji je dal jasno vedeti, da je tu njeno mesto. Tako se je 1. avgusta 1925 nastanila pri sestrah.
Tu je živela v globoki združitvi, zaupnosti z Bogom, ki jo je vso osvojil. Gospod jo je na njen bodoči poklic poslanke Božjega Usmiljenja pripravljal z velikim trpljenjem, tako telesnim kot z duhovno suhoto, ki je trajala dve leti in pol in je bila tako huda, da brez posebne Božje milosti ne bi vzdržala. Po tem prečiščevanju je bila njena duša tako čista kot kristal. Bila je pripravljena na svoje poslanstvo. Gospod jo je poleg tega obdaril tudi z velikimi milostmi: s kontemplacijo, resničnim poznavanjem skrivnosti Božjega Usmiljenja, z razodetji, z videnji, s poznavanjem src, z mistično združitvijo z Bogom.
Kljub velikim milostim, s katerimi jo je Gospod počastil, je vedno ostala ponižna, krepostna, živela je skrito življenje. O njenem notranjem življenju sta vedela le spovednik in sestra prednica.
Po dolgem trpljenju in nerazumevanju, ki ga je bila deležna, ji je Bog poslal spovednika, ki jo je razumel in ji pomagal razumeti Božje načrte. Tako je tudi pri s. Favstini nazadnje zmagal Gospod.
V duhovnem življenju s. Favstine je Jezus izklesal dve smernici, s katerima je izstopala kot poslanka Božjega Usmiljenja. To sta neomajno zaupanje - popolna posvetitev Bogu in dejanska ljubezen - usmiljenje do bližnjega, ki je prišlo do samega vrha kreposti - heroizma. Jezus je želel, da se kot poslanka Božjega Usmiljenja prva odlikuje po neizmernem zaupanju v Božje Usmiljenje.
Sestra Favstina je umrla v sluhu svetosti 5. oktobra 1938, stara komaj 33 let. Po 2. svetovni vojni se je češčenje Božjega Usmiljenja naglo razširilo. Njen spovednik M. Sopočko je razodel svetu, kdo je bila s. Favstina, in glas o njeni svetosti je vedno bolj rastel. Danes je sporočilo Božjega Usmiljenja, ki ga je zaupal Jezus s. Favstini, znano po vseh kontinentih in se še širi.
Svetišče Božjega Usmiljenja Lagiewniki v Krakowu, kjer je podoba Usmiljenega Jezusa, vir milosti in rešitve, in kjer od leta 1966 počivajo posmrtni ostanki s. Favstine, je še dandanes cilj romarjev iz vse Poljske in vseh krajev sveta. Vsi ti romarji prihajajo k poslanki Božjega Usmiljenja s svojimi prošnjami. Po posredovanju s. Favstine je bilo uslišanih veliko prošenj, kar še dodatno potrjuje njeno svetost.
Češčenju Božjega Usmiljenja je zelo naklonjen tudi papež Janez Pavel veliki, ki je s. Favstino proglasil za blaženo 18. aprila 1993.
In, v jubilejnem letu 2000, na Belo nedeljo 30. aprila, je Janez Pavel, na trgu sv. Petra v Rimu, pred množico iz vsega sveta proglasil blaženo FAVSTINO za svetnico in odredil, da se bo za naprej Bela nedelja imenovala PRAZNIK BOŽJEGA USMILJENJA!
Poslanstvo
Tej preprosti, a hkrati pogumni redovnici je Bog zaupal veliko poslanstvo - SPOROČILO BOŽJEGA USMILJENJA, namenjeno vsemu svetu. Dejal je: »Nočem kaznovati trpečega človeštva, temveč ga želim ozdraviti in prižeti na svoje Usmiljeno Srce. Izbral sem te kot poslanko Božjega Usmiljenja v tem in v onem življenju, da bi prek tebe dal spoznati dušam neizmerno usmiljenje, ki ga čutim do njih, in da bi vanj zaupale.«
Poslanstvo s. Favstine je v tem, da opozarja na dobro znano, a žal pozabljeno versko resnico o usmiljeni ljubezni Boga do človeka, da posreduje nove oblike češčenja Božjega Usmiljenja. Ta pobožnost more privesti do prenovitve notranjega življenja z duhom zaupanja in krščanskega usmiljenja.
Vse bogastvo s. Favstine je zajeto v dnevniku, ki ga je napisala po Jezusovem naročilu v zadnjih štirih letih življenja, z dovoljenjem spovednika in prednice.
V dnevniku opisuje svoje srečanje z Bogom, božja razsvetljenja, ukaze, svoja razmišljanja, poslanstvo. Vse to je bilo treba podrobno pregledati, kar je opravil znani teolog Ignacij Rožički, ki je pomagal pri kanonizaciji s. Favstine. Jedro tega .dela je v poglavju z naslovom BOŽJE USMILJENJE. Poglejmo pobliže glavna Gospodova sporočila s. Favstini. Začnimo s prvim prikazanjem dne 22. februarja 1931.
To prvo prikazanje opiše z naslednjimi besedami: »Pod večer sem bila v svoji celici, kjer sem imela videnje našega Gospoda Jezusa Kristusa. Oblečen je bil v bleščeče belo oblačilo. Z eno roko je blagoslavljal, z drugo se je dotikal svojega belega oblačila na prsih. Iz rane na prsih sta pronicala dva velika žarka: eden rdeč, drugi bel.
Trenutek zatem mi reče Gospod: Naslikaj podobo po liku, ki ga vidiš, in zapiši spodaj: "JEZUS, VATE ZAUPAM!".«
Želim, da bo podoba češčena najprej v vaši kapelici in potem po vsem svetu.
Žarka na sliki predstavljata kri in vodo, ki sta pritekli iz globine mojega Usmiljenja, ko sem visel na križu, in je bilo moje Srce prebodeno s sulico za vse duše. Beli žarek predstavlja VODO, ki čisti duše, rdeči žarek pa pomeni KRI, ki daje dušam življenje.«
V drugem prikazanju ji je Jezus naročil, naj se uvede PRAZNIK njegovega BOŽJEGA USMILJENJA. Rekel je: »Želim, da se prvo nedeljo po Veliki noči praznuje praznik mojega Božjega Usmiljenja. Hčerka moja, razodeni vsemu svetu moje Božje Usmiljenje. Duša, ki bo opravila sveto spoved in prejela sveto obhajilo, bo prejela od mene popolno odpuščanje vseh svojih grehov in kazni, ki si jih je zaslužila z grehi. Želim, da se ta praznik slovesno slavi po vsej Cerkvi. NIHČE NAJ SE MI NE BOJI PRIBLIŽATI, ČETUDI BI BILI NJEGOVI GREHI KOT ŠKRLAT.
Želim, da duhovniki jasneje posredujejo neizmerno usmiljenje do grešnikov, ki naj se mi ne boje približati. Žarki mojega Božjega Usmiljenja me žgejo v prsih, zato jih želim razliti nad vse človeštvo.
Moje Božje Usmiljenje je zmagovito sredstvo. Želim, da bo praznik Božjega Usmiljenja rešitev in zatočišče vseh duš, še posebej ubogih grešnikov. Ta dan bodo odprta vsa vrata mojega Božjega Usmiljenja.«
Obljube usmiljenega Jezusa
Duša, ki bo častila podobo Usmiljenega Jezusa, se ne bo pogubila. Obljubljam ji že na zemlji zmago nad vsemi sovražniki, še posebej ob smrtni uri. Jaz, Gospod, jo bom ščitil kot svojo čast in slavo. Žarka na sliki, ki izhajata iz mojega Srca, pomenita KRI in VODO in varujeta duše pred jezo mojega Očeta. Blagor dušam, ki žive v njuni senci, ker jih ne bo dosegla roka Božje pravičnosti. Kot varuje mati svojega otroka, bom varoval vse življenje duše, ki bodo širile pobožnost do mojega Božjega Usmiljenja. Ob uri njih smrti jim ne bom sodnik temveč Zveličar. Čim večja je revščina ljudi, tem večjo pravico imajo do mojega Usmiljenja. Zapiši, da bom, preden pridem kot sodnik, na široko odprl vrata svojega Božjega Usmiljenja. Kdor ne želi skozi ta vrata, bo moral iti skozi vrata božje pravičnosti, t.j. sodbe.
Človeštvo ne bo našlo miru, dokler se ne bo s polnim zaupanjem obrnilo na moje Božje Usmiljenje. Reci trpečemu človeštvu, naj se zateče k mojemu Usmiljenemu Srcu in jaz ga bom napolnil z mirom. Človeštvu dajem dragocen vrč, s katerim bo prišlo zajemat milosti k izvirom mojega Usmiljenja. Ta vrč je podoba z napisom: »JEZUS, VATE ZAUPAM.«
Ta podoba mora neprestano opozarjati ubogo človeštvo na neizmerno Božje Usmiljenje.
Močno orožje rožni venec Božjega Usmiljenja
Sestra Favstina je vedela, da se bližajo težki časi za njeno ljubljeno Poljsko, v katerih bo vera v Božje Usmiljenje postala edino upanje za ljudi.
Nekoč je s. Favstina videla angela, izvrševalca božje jeze. Iz oblaka so proti njegovim rokam prihajale strele in bliski. Ko so se dotaknile rok, so pričele padati proti zemlji na določen kraj. Ob pogledu na ta znak Božje jeze je začela v molitvi z vsemi močmi prositi angela, naj se ustavi, da se ljudje vsaj malo pokesajo, vendar so bile vse njene molitve ob neizmerni Božji jezi zaman. V tem je zagledala presveto Trojico in je začela moliti z besedami, ki jih je čutila v svoji notranjosti.
V tistem trenutku so bile besede njene molitve: »VEČNI OČE, DARUJEM TI TELO IN KRI, DUŠO IN BOŽANSTVO TVOJEGA PRELJUBEGA SINA IN NAŠEGA GOSPODA JEZUSA KRISTUSA V SPRAVO ZA NAŠE GREHE IN ZA GREHE VSEGA SVETA. PO NJEGOVEM PREBRIDKEM TRPLJENJU SE USMILI NAS IN VSEGA SVETA.«
Ko je prišla zatem v kapelo, je s. Favstina slišala naslednje besede: »Vsakič, ko prideš v kapelo, zmoli molitev, katero sem te naučil včeraj. S to molitvijo boš potolažila mojo jezo.«
Po devetih dneh je s. Favstina razumela, da je s to molitvijo odgnala kazen, ki je že pretila njeni ljubljeni Poljski.
Drugič ji je Odrešenik naročil: »Pripravi svet za moj drugi prihod ... To je znamenje poslednjih časov; potem bo prišel dan moje Božje sodbe. Moli neprestano to molitev, katero sem te naučil.«
Rožni venec, vzkliki in devednevnica Božjega usmiljenja.
Vsebina je vzeta iz knjižice: Sporočilo božjega usmiljenja sveti Favstini Kowalski, 2000 in zloženke: Devetdnevnica in rožni venec Božjega Usmiljenja, 2006
Pričevanje s. Briege McKenna
MOČ ROŽNEGA VENCA BOŽJEGA USMILJENJA,
Konferenca Božjega usmiljenja 2015