bozji grob 1200

 

Zbrani ob Božjem grobu v veri,
da, ko je moral Božji Sin veliko pretrpeti, ko je moral biti umorjen, da bo tretji dan vstal od mrtvih, kakor je rekel.

Blagoslovljene velikonočne praznike!

november 2018

NOVEMBER: V SLUŽBI MIRU
Da bi govorica srca in dialog vedno prevladala nad govorico orožja.

Tudi Jezus je preživljal nasilne čase. Učil je, da je pravo bojno polje, na katerem se spopadata nasilje in mir, človeško srce: »Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli« (Mr 7,21). Toda Kristusovo sporočilo je glede tega odločno pozitivno: neutrudno je oznanjal brezpogojno Božjo ljubezen, ki sprejema in odpušča, in je svoje učence učil, naj ljubijo sovražnike (prim. Mt 5,44), naj nastavijo še drugo lice (prim. Mt 5,39).

Iz Poslanice svetega očeta Frančiška za obhajanje svetovnega dneva miru 1. januarja 2017


Razbiti svet
2. Preteklo stoletje sta opustošili dve smrtonosni svetovni vojni. Svet je spoznal nevarnost atomske vojne in veliko drugih spopadov. Danes pa imamo, žal, opraviti s strašno svetovno vojno po koščkih. Ni lahko reči, ali je današnji svet nasilnejši od včerajšnjega ali ne, niti tega, ali smo zaradi sredstev sodobnega komuniciranja in mobilnosti, tako značilnih za našo dobo, občutljivejši na nasilje ali nanj bolj navajeni. Kakorkoli že, to vsestransko »razdrobljeno«nasilje povzroča velikansko trpljenje, ki se ga dobro zavedamo: vojne po številnih državah in celinah; terorizem, kriminal in nepredvidljivi oboroženi napadi; zlorabe, ki so jim izpostavljeni begunci in žrtve trgovine z ljudmi; uničevanje okolja. Čemu vse to? Mar nasilje omogoča doseganje dolgotrajnih ciljev? Mar ne sproža le besnih povračilnih ukrepov in vedno novih smrtonosnih spopadov, ki prinašajo koristi samo maloštevilnim »gospodarjem vojne«? Nasilje ni lek za naš razdrobljeni svet. Odgovarjanje nasilju z nasiljem vodi, v najboljšem primeru, k prisilnim migracijam in povzroča neskončno trpljenje, ker so velikanske količine dobrin namenjene za vojaške cilje in odtegnjene vsakdanjim potrebam mladih, družin v stiski; starim, bolnim, veliki večini svetovnega prebivalstva. V najslabšem primeru lahko vodi številne, če že ne kar vseh, v telesno in duhovno smrt.

Veselo sporočilo
3. Tudi Jezus je preživljal nasilne čase. Učil je, da je pravo bojno polje, na katerem se spopadata nasilje in mir, človeško srce: »Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli«(Mr 7,21). Toda Kristusovo sporočilo je glede tega odločno pozitivno: neutrudno je oznanjal brezpogojno Božjo ljubezen, ki sprejema in odpušča, in je svoje učence učil, naj ljubijo sovražnike (prim. Mt 5,44), naj nastavijo še drugo lice (prim. Mt 5,39). Ko je Jezus grešnico, ki so jo obtoževali prešuštva, branil pred kamenjanjem (prim. Jn 8,1-11) in ko je v noči pred svojo smrtjo ukazal Petru, naj spravi meč v nožnico (prim. Mt 26,52), je začrtal pot nenasilja, ki ji je ostal zvest vse do konca, do križa, s čimer je uresničil mir in uničil sovraštvo (prim. Ef 2,14-16). Zato se vsak, kdor sprejme Jezusovo veselo oznanilo, odpove nasilju, ki ga nosi v sebi, in se prepusti zdravljenju Božjega usmiljenja. Tako postaja v duhu spodbude sv. Frančiška Asiškega še sam orodje sprave: »Mir, ki ga oznanjate z usti, še obilneje krepite v svojih srcih.« Biti pravi Jezusov učenec danes pomeni, da sprejemamo njegovo priporočilo nenasilja. To »je uresničljivo«, kakor je poudarjal moj predhodnik Benedikt XVI., »ker upošteva, da je v svetu, kjer je preveč nasilja, preveč krivice, le-to mogoče preseči samo z več ljubezni, več dobrote. Ta 'več' prihaja od Boga.«To je odločno podkrepil z besedami: »Za kristjane nenasilje ni taktična drža, temveč vsebina bivanja, ravnanje človeka, ki je tako zelo prepričan v Božjo ljubezen in moč, da se ne boji napasti zla z orožjem ljubezni in resnice. Ljubezen do sovražnikov je jedro ‘krščanske revolucije’.«Resnično, evangelij ljubezni do sovražnikov (prim. Lk 6,27) je postal ‘magna charta krščanskega nenasilja’. Ta ni v tem, »da se pred zlom umaknemo …,
temveč, da se mu upremo z dobrim (prim. Rim 12,17-21) in tako drobimo krivične verige«.

Močnejše od nasilja
4. Nenasilje včasih razumemo kot predajo, izmikanje in ravnodušnost, v resnici pa ni tako. Ko je mati Terezija leta 1979 prejela Nobelovo nagrado za mir, je jasno izpovedala, kako gleda na nenasilje: »V naši družini ne potrebujemo bomb, orožja, uničevanja, da bi prinašali mir, temveč le to, da smo skupaj, da se imamo radi. [...] In premagali bomo vse zlo na svetu.«Kajti moč orožja je varljiva. »Medtem ko trgovci z orožjem opravljajo svoj posel, revni delavci za mir pomagajo enemu pa drugemu pa spet drugemu človeku in tako darujejo svoje lastno življenje.«Zato je tem mirovnim delavcem mati Terezija »simbol, ikona naših časov«. V preteklemu septembru sem jo z velikim veseljem razglasil za svetnico. Izpostavil sem njeno »sprejemanje človeškega življenja in zaščito še ne rojenega, pa tudi že zapuščenega in zavrženega. [...] Sklanjala se je nad onemogle, prepuščene umiranju ob cestah, in tako priznavala dostojanstvo, ki jim ga je dal Bog. Svoj glas je povzdignila pri svetovnih mogočnikih, da bi prepoznali svojo krivdo za zločine – da, za zločine! – revščine, ki so jo sami ustvarili.« Njen odgovor, njeno poslanstvo – in v tem se prepoznava na tisoče, celo milijone ljudi – je velikodušno, predano posvečanje žrtvam tako, da se dotaknejo vsakega ranjenega telesa, ga obvežejo in zdravijo sleherno zlomljeno življenje.

07 vratni rob 2017 12 17

Da bi ostareli ob podpori družin in krščanskih občestev svojo modrost in izkušenost uporabili za širjenje vere in vzgojo novih rodov.

Prva stvar, ki jo je potrebno poudariti, je: družba nas zares dostikrat zavrača, zagotovo pa nas ne zavrača Gospod. On nas kliče, da mu sledimo v vsakem življenjskem obdobju. Tudi starost nosi s seboj svoj blagoslov in poslanstvo. Starost predstavlja posebno poklicanost. Evangelij nam tukaj prihaja naproti z ganljivo in spodbudno podobo v opisu dveh starcev, Simeona in Ane, ki nista skrivala svojih let, ampak sta leto za letom pričakovala Gospodov prihod v molitvi in zaupanju. In ko sta v otroku prepoznala Odrešenika, je v hipu odpadlo breme let in dobila sta novo moč za novo nalogo: zahvaljevati se in pričevati za to Božje Znamenje, ki je prišlo na svet.
Hoditi po stopinjah teh dveh izjemnih starih ljudi pomeni najprej postati umetniki molitve. Molitev ostarelih je za Cerkev velik dar. Je zaklad in velika dobrina za celotno družbo, zlasti za tiste, ki so prezaposleni, preveč raztreseni ali zatopljeni v svoj svet. Tudi zanje mora nekdo moliti in prepevati o Božjih znamenjih. Potrebujemo stare ljudi, ki molijo, saj je prav v tem namen in smisel starosti. V molitvi se lahko zahvaljujemo Gospodu za dobrine, ki smo jih prejeli in s tem zapolnjujemo praznino nehvaležnosti okoli nas. Lahko počastimo spomin in žrtve preteklih generacij, obenem pa prosimo za mlado generacijo in posredujemo za njihove želje in pričakovanja. Mlade, ambiciozne ljudi spomnimo, da je življenje brez ljubezni nerodovitno in da je več veselja v dajanju kot v sprejemanju. Stari starši lahko predstavljajo »zbor« velikega duhovnega svetišča, iz katerega se dvigajo molitve, prošnje in slavospevi, ki podpirajo celotno skupnost pri vsakodnevnem delu na njivi življenja.

In končno, molitev nam samim neprestano očiščuje srce. Prošnje in slavospevi Bogu preprečujejo, da bi nam srce otrdelo od sebičnosti, zavisti ali cinizma. Stari ljudje so lahko mladim dragoceni, ko jih spodbujajo na poti iskanja vere in smisla življenja. Cerkev danes postavlja poseben izziv pred potrošniško družbo z željo, da bi se v veselju objeli stara in mlada generacija.

Papež Frančišek (Splošna avdienca 11.marec 2015)

 

15. 5. – nedelja, Binkošti: VERA – DOVOLITI, DA SVETI DUH DELUJE

Apd 2,1-11; Rim 8,8-17 ali 1 Kor 12,3b-7.12-13; Jn 20,19-23

- darovi Svetega Duha.

Binkoštni praznik – praznik Svetega Duha, ki je bil izlit v naša srca. Letos ga zaznamuje tudi obhajanje tedna družine. Skozi teden smo si ogledali, kako so v življenju družine navzoča dela usmiljenja. Resnično lahko zatrdimo, da je družina tisti kraj, kjer je usmiljenje doma. Prvi je do nas usmiljen Bog sam, poklicani pa smo, da usmiljenje izkazujemo tudi drug drugemu. To ni samo po sebi umevno. Velikokrat to od nas zahteva napor, odpoved, premagovanje samega sebe, pa tudi iznajdljivost in odločnost. Binkoštni praznik nam prihaja naproti z veselim sporočilom: Kakor so apostoli na binkoštni praznik v Jeruzalemu prejeli darove Svetega Duha, jih je Bog podaril tudi nam: že pri krstu, nato še pri birmi. Še naprej nam pošilja svojega Svetega Duha, da bi nas prebujal in bi dovolili tem darovom v nas zacveteti in prinašati sadove. Jezus nam bo ponovno izrekel besedo, ki deluje: »Prejmite Svetega Duha.« To skupno praznovanje naj nas presune s tem Božjim delovanjem v nas in nas nato požene najprej v naše družine, da bomo z njegovim ognjem živeli dela usmiljenja in s tem ustvarjali družine – naše domove v kraje sprejemanja, veselja, spodbujanja, pa tudi odpuščanja in prenašanja drug drugega.

Molitev: Troedini Bog! Apostoli so z Marijo enodušno vztrajali v molitvi in prejeli Svetega Duha. Priteguj tudi danes družine, da se bodo z veseljem odpirale Tebi v molitvi in obhajanjem bogoslužij z vso Cerkvijo. Naj tvoj Sveti Duh vliva v družine svoje darove modrosti, umnosti, vednosti, pobožnosti, svéta, moči in strahu božjega. V moči teh darov naj bodo zgovorni pričevalci Tebe, ki si Dobrota, Velikodušnost, Zmernost, Potrpežljivost, Veselje, Blagost, Krotkost, Varnost, Spokojnost, Ljubezen. Tako boš po družinah prepoznaven v tem svetu in družbi, saj nas ljubiš vekomaj. Amen.

marijam

 

8. decembra 2015 smo vstopili v sveto leto usmiljenja, pred nami pa je še en pomemben milostni dogodek: obisk fatimske Marije Romarice v Sloveniji (od 13. maja do 13. oktobra 2016). Obe dogajanji se lepo povezujeta med seboj. 

V več kot tisoč let stari molitvi in pesmi Pozdravljena, Kraljica Marijo kličemo: Mati usmiljenja. Ona je Mati usmiljenja zato, ker je rodila tistega, ki je po svojem bistvu in poslanstvu usmiljen, saj se je usmilil vseh ljudi vseh časov in jih s svojo smrtjo na križu odrešil. 

Ker je Jezus pravi Bog in odsev Očetovega usmiljenja, je tudi Usmiljenje. Devica Marija je takoj za Jezusom najbolj usmiljena. Je Mati usmiljenja, ker je naša Mati, ki nas ljubi in nam želi samo dobro. Usmiljena je tudi zato, ker je skupaj s svojim Sinom za nas trpela in je njeno Srce presunil meč bolečin. Vsaka mati tistega otroka, za katerega je največ trpela, najbolj ljubi in je z njim najbolj usmiljena. Njena navzočnost hoče biti izrazitejša tam, kjer je njen nasprotnik hudič napravil večjo škodo in povzročil veliko opustošenje. 

Marija vstopa v ogrado tako obubožane Cerkve. V njej pobira strte in upognjene cvetlice, da jih zravna; ovenele, da jih okrepi; trudi se, da bi bil spet lep vrt, ki bi moral cveteti in dehteti samo iz ljubezni do Jezusa ter v njegovo čast. Zatecímo se pod plašč Matere usmiljenja, s posvetitvijo njenemu brezmadežnemu Srcu, da bomo varni pred grabežljivimi volkovi, ki nas hočejo oropati največjega bogastva, ki ga imamo: vere, miru in ljubezni. 

Pomembno je, da se izredno sveto leto usmiljenja začne na praznik Marijinega brezmadežnega spočetja. Marija je skupaj s svojim Sinom vsa lepa, vsa čista, brez madeža izvirnega greha in brez sence osebnih grehov. Ker smo ljudje vsi grešniki, je do nas vseh zelo usmiljena. Zato se k njej z zaupanjem vedno znova obračamo s prošnjo: »Prosi za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni uri.« 

Smo pred stoletnico fatimskih dogodkov, ki so jim bili priče fatimski pastirčki Lucija, Frančišek in Jacinta. Leta 1916 se jim je trikrat prikazal angel miru, leta 1917 pa šestkrat nebeška Gospa. Sporočila, ki so jih dobili, so zaznamovala svetno in cerkveno zgodovino ter so po besedah sv. Janeza Pavla II. danes še bolj aktualna kot takrat. Papeži od Pija XII. dalje so bili s Fatimo tesno povezani, trije so jo tudi obiskali, Janez Pavel II. celo trikrat. 

Benedikt XVI. je leta 2010 na Portugalskem dejal, da se je z Marijinim prikazovanjem trem pastirčkom leta 1917 »nad Portugalsko odprlo nebo kot okno upanja«, ker je človek Bogu zaprl vrata. To okno upanja je naša duhovna Mati Marija. K nam prihaja ob stoletnici fatimskih dogodkov, da bi po njej vsi Bogu odprli vrata svojega srca. Prihaja, »da bi nas spomnila na evangeljske resnice, ki so za človeštvo edini vir upanja«. Na njen obisk se bomo pripravili in se ob njej zbirali pod geslom: Marija – okno upanja.

Boris Rozman, kaplan

 

 

DSC 0515

Splošni molitveni name za mesec oktober

Da bi novinarji pri opravljanju svojega dela vedno izhajali iz spoštovanja do resnice in iz globokega čuta za etičnost.

Vloga množičnih medijev se je v zadnjih letih tako razmahnila, da so postali glavni vir informacij o zgodovinskih dogodkih v sodobnem svetu. Rad bi se zahvalil vsem, ki poročate o zgodovini Cerkve z občutkom za pravilen kontekst, v katerem jo je treba brati, namreč kontekst vere. Zgodovinski dogodki skoraj vedno zahtevajo pretanjeno interpretacijo, ki mora včasih upoštevati tudi versko dimenzijo. Cerkveni dogodki gotovo niso nič bolj zapleteni kot politični ali gospodarski dogodki, vsebujejo pa neko posebno značilnost: potekajo po vzorcu, ki ga ne moremo zlahka uvrstiti med »posvetne« kategorije, na katere smo navajeni. Zato jih ni enostavno razložiti in posredovati širši in bolj raznoliki javnosti.

Cerkev je brez dvoma človeška in zgodovinska ustanova z vsem, kar to vključuje, vendar njena narava v svojem bistvu ni politična, ampak duhovna. Cerkev je Božje ljudstvo, ki potuje naproti srečanju s Kristusom. Samo iz tega zornega kota je mogoče govoriti o življenju in delovanju Cerkve.

Cerkev visoko ceni vaše pomembno delo. Vi imate na voljo sredstva, da slišite in ste glasniki pričakovanj in zahtev ljudi, da analizirate in pojasnjujete tekoče dogodke. Vaše delo zahteva skrbno pripravo, tenkočutnost in izkušenost, kot mnogi drugi poklici, vendar zahteva še posebno naravnanost na vse resnično, dobro in lepo in to nam je skupno, kajti Cerkev obstaja zato, da posreduje poosebljeno Resnico, Dobroto in Lepoto.

Papež Frančišek (Povzeto iz nagovora predstavnikom množičnih medijev 16.marca 2013)

Go to top