DSC 0639 p

Fotografija: Andrej Tarfila

Od februarja do junija 2019 bomo v naših župnijah ponovno obhajali pet prvih sobot na fatimski način. Prihodnje leto, leta 2020, bo minilo že deset let od zadnjega ljudskega misijona v naših župnijah, zato povabljeni, da se z duhovnimi sredstvi: redno sv. mašo, pogosto spovedjo, pogostim vrednim prejemanjem svetega obhajila, češčenjem Najsvetejšega, redno molitvijo, branjem Svetega pisma, dobrodelnostjo, osebno posvetitvijo Jezusovemu Srcu in Marijinemu brezmadežnemu Srcu pripravljamo na "leto Gospodove milosti".

Četrta od petih prvosobotnih molitev na fatimski način bo:

  • v Dražgošah v petek, 3. 5., po maši ob 18. uri;
  • na Zalem Logu v soboto, 4. 5., po maši ob 8. uri;
  • v Železnikih v soboto, 4. 5., po maši ob 19. uri.

Molili bomo rožni venec s premišljevanji, litanije Matere Božje ter obnovili posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Medtem bo priložnost za sveto spoved.

Prve sobote pred Fatimo

Pobožnost prvih sobot je že pred Fatimo priporočal papež Pij X. in obstoji predvsem v prejemu svetega obhajila v zadoščenje Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Poleg tega naj bi vsako prvo soboto preživeli v duhu zadoščevanja in v molitvi za duhovne poklice in svetost duhovnikov.

Marijina velika obljuba

V skladu s fatimskim razodetjem pa je najpopolnejša oblika prvosobotne pobožnosti dopolnjena s petimi pogoji in nam zagotavlja srečno večnost ter prispeva k miru v naših družinah, skupnostih ter po vsem svetu. Devica Marija se je fatimski vidkinji sestri Luciji po letu 1917 namreč prikazala tudi 10. decembra 1925 v samostanu Pontevedra in ji rekla:

»Hčerka moja, glej moje Srce, obdano s trni, katerega nehvaležni ljudje nenehno prebadajo s svojimi kletvami in nehvaležnostmi. Vsaj ti si priza­devaj, da me tolažiš, in jim povej, da bom vsem tistim, ki se bodo pet mesecev, vsakokrat na prvo soboto, spovedali, prejeli sveto obhajilo, zmolili rožni venec in mi petnajst minut v premišljevanju petnajstih skrivnosti rožnega venca delali družbo v spravo za grehe, v njihovi smrtni uri stala ob strani z vsemi potrebnimi milostmi za zveličanje njihovih duš.«

Prvosobotna pobožnost »na fatimski način«

V skladu z Marijino veliko obljubo torej petkrat zaporedoma na prvo soboto v mesecu:

  • obhajamo zakrament sprave (spoved); to lahko storimo že več dni prej ali pozneje, a ob prejemu sv. obhajila moramo biti v posvečujoči milosti;
  • prejmemo zadostilno sv. obhajilo (to je osrednje dejanje pri obhajanju prvih sobot);
  • zmolimo del rožnega venca;
  • petnajst minut delamo družbo Marijinemu Srcu s premišljevanjem ene ali več skrivnosti rožnega venca;
  • vse to delamo z namenom zadoščevanja Marijinemu brezmadežnemu Srcu.

S pobožnostjo petih prvih sobot, če jo vzamemo resno, nam Devica Marija poleg miru (in posredno časne sreče) zagotavlja večno srečno življenje v nebesih.

Iz upravičenih razlogov, z dovoljenjem duhovnika, lahko naštete pogoje izpolnimo na nedeljo po prvi soboti.

Kdor ljubi Jezusa in Marijo, se prvosobotne pobožnosti ne bo udeležil samo petkrat, ampak mu bo postala življenjsko pravilo in priložnost za izkazovanje ljubezni do Jezusa, Device Marije in vseh ljudi.

Nekateri vse življenje opravljajo prvosobotno pobožnost na fatimski način. Znano je, da sta to storila prav sestra Lucija in ljubljanski škof Gregorij Rožman.

Namen zadoščevanja

Fatimskim pastirčkom Luciji, Frančišku in Jacinti se je leta 1916 prikazal angel miru, leta 1917 pa Devica Marija. Angel jim je razodel, da imata Presveti Srci Jezusa in Marije z njimi načrte usmiljenja. Devica Marija pa jim je pri junijskem prikazanju pokazala svoje Srce, obdano s trni, ki pomenijo naše grehe, in rekla, da Jezus želi vpeljati pobožnost do Njenega brezmadežnega Srca. Potrebno je, da zadoščujemo za svoje grehe in grehe vsega sveta. Gre pa tudi za veliko povezanost med Jezusovim in Marijinim Srcem.

Nekaj zgodovinskih podatkov

Leirijsko-fatimski škofje pobožnost petih prvih sobot odobril in razglasil 13. septembra 1939. Ta pobožnost se je začela širiti ne le na Portugalskem, ampak tudi drugod.

Pri nas je prvosobotno pobožnost v fatimskem duhu razglasil in vneto pospeševal ljubljanski škof dr. Gregorij Rozman. Za to pobožnost se je navdušil, jo razširjal in s svojo mučeniško krvjo potrdil tudi bl. Alojzij Grozde.

V Cerkvi na Slovenskem smo organizirano obhajali pet prvih sobot leta 2013, ko smo se pripravljali na 70-letnico posvetitve Mariji­nemu brezmadežnemu Srcu. Pet prvih sobot smo obhajali tudi v letu 2016 kot pripravo na obisk Marije Romarice iz Fatime. Primerno in zaželeno je, da bi jih obhajali tudi v letu 2017, ko obhajamo 100-letnico fatimskih dogodkov, in tudi vedno znova po stoletnici.

Druga molitev angela

Presveta Trojica, Oče, Sin in Sveti Duh, molim te iz dna srca in ti darujem predragoceno telo in kri, dušo in božanstvo Jezusa Kristusa, navzočega v vseh tabernakljih sveta, v zadoščenje za žalitve, bogoskrunstva in brezbrižnosti, s katerimi ga žalijo ljudje. Po neskončnem zasluženju presvetega Srca Jezusovega in brezmadežnega Srca Marijinega te prosim za spreobrnjenje ubogih grešnikov.

Še iz posebnih razodetij s. Luciji

Obhajanje petih prvih sobot ni samo Marijina, ampak je tudi Jezusova volja. Dne 15. februarja 1926 je Lucija doživela prikazanje Jezusa kot majhnega dečka. Odlomek iz njunega pogovora:

»Toda moj spovednik je rekel v pismu, da ta pobožnost na svetu ni potrebna, saj je že veliko duš, ki te prejemajo na prve sobote na čast naši Gospe in petnajstih skrivnosti rožnega venca.«

»Res je, moja hči, da mnogo duš začne, toda le malo jih konča; in tiste, ki končajo, delajo to z namenom, da bi dobile tamkaj obljubljene milosti. Tiste duše, ki opravijo pet prvih sobot v gorečnosti in z namenom zadoščevanja Srcu tvoje nebeške Matere, so mi bolj všeč kakor tiste, ki to napravijo petnajstkrat, a mlačno in ravnodušno.«

Nekaj praktičnih nasvetov

Ker je prvosobotna pobožnost vezana na sv. spoved in ker se Marijino Srce (tudi v skladu s fatimskim sporočilom) vedno časti skupaj z Jezusovim Srcem, v Cerkvi na Slovenskem prvo soboto redno obhajamo na soboto po prvem petku. Po večini slovenskih župnij in svetišč obhajajo prvosobotno pobožnost z litanijami Matere Božje, kar je lepo. Še lepše bi bilo, če bi jih obhajali z izpolnitvijo naštetih petih pogojev. Ponekod ob tej priložnosti tudi obnovijo posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu.

Navedki so navedeni oz. povzeti po knjižici: A. Nadrah, Pet prvih sobot, Salve 2012.

DSC 9601MAJ

Za evangelizacijo: CERKEV V AFRIKI, SEME EDINOSTi

Da bi Cerkev v Afriki po gorečnosti svojih članov postala seme edinosti med narodi in znamenje upanja za to celino.


Medverski dialog, formacija duhovnikov, družina, evangelizacija: to so izstopajoče teme v govoru, ki ga je papež Frančišek pripravil za škofe iz afriške države Kamerun, ki so bili v Vatikanu na obisku ad limina apostolorum.


V nekaterih kamerunskih škofijah je navzočnost muslimanov tolikšna, da je kot »vabilo k pogumnemu in veselemu pričevanju vere v vstalega Kristusa«. Danes je razvijanje življenjskega dialoga z muslimani, in sicer v duhu medsebojnega zaupanja, nepogrešljivo za ohranjanje ozračja miroljubnega sobivanja in za preprečevanje širjenja nasilja, katerega žrtve so kristjani v nekaterih regijah afriške celine. Ob tem je papež Frančišek posebej spodbudil duhovnike, naj bodo vedno enotni in naj iščejo skupne rešitve za izzive, s katerimi se morajo soočiti. Pri tem naj presegajo predsodke, zlasti etnične.
Papež je kamerunske škofe nato tudi naprosil, naj si prizadevajo za stalno formacijo duhovnega življenja duhovnikov. Skušnjave sveta so številne. Opozoril jih je predvsem, naj se varujejo pred skušnjavami oblasti, ugleda in denarja. Slabo upravljanje z dobrinami, osebno bogatenje ali zapravljanje namreč predstavljajo pohujšanje in »proti-pričevanje«, še posebej v okolju, kjer mnoge osebe nimajo niti nujnih sredstev za življenje.

Kar zadeva temo družine, je papež Frančišek izpostavil ukoreninjanje relativizma in sekularizacije, ki se začenja tudi na afriški celini. V tem kontekstu je družino potrebno postaviti v središče pozornosti. Še posebej tiste, ki se morajo spoprijemati z revščino, s pomanjkanjem varnosti in skušnjavo, da bi se povrnile k atavistični praksi, ki je nezdružljiva s krščansko vero.
Nazadnje papež v govoru kamerunskim škofom poudarja še »rodovitno sodelovanje« med Cerkvijo in državo. Cerkvene institucije imajo pomembno vlogo ne samo za korist Cerkve, temveč celotne kamerunske družbe. Njihovo delo na socialnem področju je sestavni del evangelizacije, saj obstaja notranja vez med evangelizacijo in promocijo človeške osebe, posebno najrevnejših. Govor se zatem sklene z molitvijo, v kateri je papež Frančišek vernike iz Kameruna izročil v varstvo Devici Mariji in sv. Janezu Pavlu II., ki je to afriško državo obiskal dvakrat.


Govor kamerunskim škofom
ob njihovem obisku »ad limina«
Frančišek, 6. september 2014

 

066

APRIL

Splošni: ZDRAVNIKI IN NJIHOVI SODELAVCI NA PRIZADETIH OBMOČJIH

Za zdravnike in njihove humanitarne sodelavce na od vojne prizadetih območjih, ki svoja življenja tvegajo, da rešujejo življenja drugih.


»Dragi bratje in sestre, vsem tistim, ki so tvegali svoje življenje, da bi rešili drugo ali lajšali trpljenje ljudem, ki so jih prizadeli oboroženi spopadi, so namenjene Jezusove besede v Matejevem evangeliju: »Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40).
Papež Frančišek je 28. oktobra 2017 v avdienco sprejel udeležence 3. konference o mednarodnem humanitarnem pravu, ki je potekala pod naslovom Zaščita civilnega prebivalstva v spopadih – vloga humanitarnih organizacij in civilne družbe. Kot je Sveti oče poudaril na začetku nagovora, je ta tema še posebej pomenljiva ob 40-letnici uveljavitve dveh dopolnilnih protokolov k Ženevskim konvencijam o zaščiti žrtev v oboroženih spopadih.


»Kljub hvalevrednim poskusom, da bi preko zakonika o humanitarnem pravu zmanjšali negativne posledice sovražnosti nad civilnim prebivalstvom, prepogosto z različnih vojnih prizorišč prihajajo dokazi o strašnih zločinstvih, resničnih žalitvah oseb in njihovega dostojanstva. Podobe mrtvih oseb, pohabljenih ali obglavljenih teles naših bratov in sester, ki so mučeni, križani, zažgani živi, ponižani, vprašujejo vest človeštva. Po drugi strani prihajajo tudi novice iz starodavnih mest, katerih tisočletni kulturni zakladi so bili spremenjeni v kup ruševin; koliko bolnišnic in šol je bilo namenoma porušenih, s čimer so bile celotne generacije prikrajšane za pravico do življenja, zdravja in izobraževanja. Koliko cerkva in drugih bogoslužnih prostorov je tarča nasilja, pogosto prav med obhajanjem bogoslužja, z mnogimi žrtvami med verniki in njihovimi voditelji, ki so združeni v molitvi! Pri tem gre za kršitev temeljne pravice do verske svobode. Žal včasih porast teh informacij lahko prinese neko zasičenje, ki človeka uspava in do neke mere težo problemov relativizira; tako je še težje postati usmiljen in odpreti lastno vest za solidarnost. (prim. Poslanica papeža Frančiška za 49. svetovni dan miru, 3.) Da bi do tega prišlo, je potrebno spreobrnjenje srca, odprtost Bogu in bližnjemu, ki bo osebe spodbudila, da bodo premagale brezbrižnost ter živele solidarnost kot moralno krepost in družbeno držo, iz katere bo moglo iziti prizadevanje v prid trpečega človeštva.«


»Hkrati pa je spodbudno videti številne zglede solidarnosti in dejavne ljubezni, ki jih ne manjka v času vojne. Veliko oseb, dobrodelnih skupin in nevladnih organizacij v Cerkvi in zunaj nje se pogumno spoprijema z napori in nevarnostmi, ko zdravijo ranjene in bolne ter pokopavajo umrle, ko nosijo hrano lačnim in pijačo žejnim, ko obiskujejo zapornike. Pomoč prebivalcem žrtvam spopadov resnično združuje različna dela usmiljenja, po katerih bomo sojeni ob koncu življenja. Naj humanitarne organizacije vedno delujejo v skladu s temeljnimi načeli človečnosti, nepristranskosti, nevtralnosti in neodvisnosti. Zato želim, da bi mogla biti ta načela, ki predstavljajo središče humanitarnega prava, sprejeta v zavesti vojakov in humanitarnih delavcev ter zaživeti v praksi. Kjer pa v humanitarnem pravu obstajajo vrzeli, naj zna vest vsakega posameznika prepoznati moralno dolžnost, da spoštuje in ščiti dostojanstvo človeške osebe v vsaki okoliščini, posebej v situacijah, v katerih je močneje ogrožena. Da bi bilo to mogoče, želim spomniti na pomen molitve ter zagotavljanja, poleg tehnične in pravne formacije, duhovnega spremljanja vojakov ter humanitarnih delavcev.«

»Dragi bratje in sestre, vsem tistim, ki so tvegali svoje življenje, da bi rešili drugo ali lajšali trpljenje ljudem, ki so jih prizadeli oboroženi spopadi, so namenjene Jezusove besede v Matejevem evangeliju: »Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« (Mt 25,40) Izročam vas priprošnji Marije, Kraljice miru, ter vas prosim, da molite tudi zame. Iz srca vam in vašim družinam podeljujem apostolski blagoslov.«


Nagovor udeležencem konference
o mednarodnem humanitarnem pravu
Frančišek, 28. oktober 2017

 

 05

MAREC

Za evangelizacijo: PRIZNANJE PRAVIC KRŠČANSKIH SKUPNOSTI

Da bi krščanske skupnosti, predvsem tiste, ki so preganjane, čutile Kristusovo bližino in dosegle spoštovanje svojih pravic.


»Zato Boga prosim za pomoč ter pozivam vse vpletene, naj si še bolj prizadevajo za vzpostavitev pogojev za trajen mir, ki bo utemeljen na pravičnosti ter priznavanju pravic vseh. Potrebno je odločno zavrniti uporabo nasilja, vsakovrstno diskriminacijo in nestrpnost do oseb ali bogoslužnih prostorov judov, kristjanov in muslimanov.«


»Zdaj se zavzemimo za to, kakor želi Gospod, da bi izgradili prihodnost polne sprave ter bratske skupnosti. Če tega ne bi storili, bi bila to največja krivda v današnjem času,« je papež Frančišek v Vatikanu nagovoril jeruzalemskega pravoslavnega patriarha Teofila III. s spremstvom. Na začetku se je patriarhu zahvalil za topel sprejem med apostolskim obiskom v Jeruzalemu maja 2014:
»V spominu ohranjam živ spomin na pozorno skrb, s katerim ste spremljali mene in ekumenskega patriarha Bartolomeja v baziliki s kraji, kjer je bil Jezus križan, pokopan in je vstal. Z ganjenostjo se spominjam postanka v molitvi pred praznim grobom. Ob tem ponovno izražam svoje zadovoljstvo glede obnove tega presvetega kraja: s tem se ni zgolj ohranila celovitost spomenika preteklosti, ampak se je delalo tudi z namenom, da bi tudi v prihodnosti odmevalo pričevanje, ki izvira iz tistega praznega groba: »Vstal je, ni ga tukaj. Glejte kraj, kamor so ga položili.« (Mr 16,6) Vesel sem, da so jeruzalemski grkokatoliški patriarhat, jeruzalemski armenski patriarhat in frančiškanska Kustodija Svete dežele skupaj odlično sodelovali, tako kot že prej pri obnovi bazilike rojstva v Betlehemu. Vaši blaženosti se prisrčno zahvaljujem za prizadevanje pri tem.«


Papež Frančišek je nato ponovno izrazil svojo bližino vsem, ki trpijo zaradi spopadov, zaradi katerih Sveta dežela trpi že več desetletij. Spomnil je, da negotovost situacije in nerazumevanje med stranmi še naprej povzročajo nevarnosti, omejevanje temeljnih pravic ter to, da mnogi zapuščajo lastno zemljo. »Zato Boga prosim za pomoč ter pozivam vse vpletene, naj si še bolj prizadevajo za vzpostavitev pogojev za trajen mir, ki bo utemeljen na pravičnosti ter priznavanju pravic vseh. Potrebno je odločno zavrniti uporabo nasilja, vsakovrstno diskriminacijo in nestrpnost do oseb ali bogoslužnih prostorov judov, kristjanov in muslimanov. Sveto mesto, čigar status quo je potrebno varovati in ohranjati, bi moral biti kraj, kjer lahko vsi mirno sobivajo; v nasprotnem primeru se bo za vse in v neskončnost nadaljevala spirala trpljenja.«


»Posebno misel bi rad namenil vsem članom različnih krščanskih skupnosti v Sveti deželi. Želim, da bi bile vedno prepoznane kot sestavni del družbe ter bi si kot državljani in verniki neutrudno prizadevali za osebni prispevek za skupno dobro ter izgradnjo miru; da bi bili obrtniki sprave in razumevanja. Tovrstni prispevek bo učinkovitejši kolikor bolj bo udejanjeno vedno večje soglasje med različnimi Cerkvami na tem območju. Posebej pomembno je vedno večje sodelovanje pri podpori krščanskim družinam in mladim, da se ne bi znašli v situacijah, da bi morali zapustiti lastno zemljo. Pripadniki različnih veroizpovedi se bodo lahko ob skupnem delu na tem občutljivem področju bolje spoznali ter razvili vedno bolj bratske odnose.«


Sveti oče je pri tem spomnil na Jezusovo molitev v dvorani zadnje večerje, »da bi bili vsi eno... da bo svet veroval.« (Jn 17,21) ter ponovno poudaril iskreno željo in prizadevanje za napredovanje po poti k polni enosti: »Dobro vem, da nekatere rane preteklosti še naprej puščajo sledi v spominu mnogih. Zgodovine ni mogoče spremeniti, vendar pa, ne da bi pozabili na veliko pomanjkanje dejavne ljubezni, Skupaj uprimo pogled v prihodnost, polne sprave ter bratske skupnosti. Vodi nas isti Duh, zato ne dopustimo, da bi nam spomin na obdobja, zaznamovana z molkom ali medsebojne obtožbe, sedanje težave ter negotovost glede prihodnosti preprečevali, da bi skupaj hodili vidni enosti naproti; da bi skupaj molili in delali za oznanjevanje evangelija ter v služenju tistim, ki potrebujejo pomoč. Tudi teološki dialog med katoličani in pravoslavnimi je znamenje upanja, ki nas tolaži na poti. Kako lepo bi bilo reči o katoličanih in pravoslavnih, ki živijo v Jeruzalemu to, kar je evangelist Luka rekel o prvi krščanski skupnosti: »Vsi verniki so se družili med seboj ... eno srce in ena duša«. (Apd 2,11; 4,32)«


Sveti oče je ob koncu nagovora ponovno izrazil svojo bližino bratom kristjanom v Sveti deželi ter svojo naklonjenost do prijateljev drugih velikih verstev, ki so prisotni na tamkajšnjem področju – v želji in molitvi, da bo kmalu za vse prišel dan stabilnega in dolgotrajnega miru. »Prosite za mir v Jeruzalemu: tisti, ki te ljubijo, naj živijo v miru ... Zaradi mojih bratov in prijateljev kličem: »Mir naj vlada v tebi.«« (Ps 122,6-8)


Nagovor Njegove Blaženosti Teofila III.,
jeruzalemskega pravoslavnega patriarha
Frančišek, 23. oktober 2017

 

februar 2019

FEBRUAR 

Splošni: TRGOVANJE Z LJUDMI

Da bi velikodušno sprejeli žrtve trgovanja z ljudmi, prisilne prostitucije in nasilja.


»Katoliška Cerkev ima namen posredovati v vseh fazah trgovine z ljudmi: želi jih obvarovati pred prevarami in zavajanjem; želi jih najti in osvoboditi, ko so zasužnjeni. Želi jim pomagati po tem, ko so osvobojeni. Pogosto osebe, ki so bile prevarane in so z njimi grdo ravnali, ne morejo več zaupati drugim. To je ključ. Da bi mogli mladi preko bližine, prijateljstva pomagati, da bi tisti, ki so bili žrtve suženjstva, trgovine z ljudmi, ponovno najti zaupanje, prijateljstvo, varnost v človeških odnosih.«

Papež je rekel, da je res, da je glede trgovine z ljudmi veliko nevednosti. Vendar pa se včasih zdi tudi, da se niti ne želi razumeti pomena tega problema. Ta namreč zadeva našo vest, ker gre za sramotno dogajanje. Država, ki to počne ali dovoljuje trgovino z ljudmi, ne želi, da to dejstvo pride na dan. Potrebna sta pogum in poštenost. Sveti oče je poudaril, da mladi lažje govorijo o tem problemu in ga obsodijo, saj niso še toliko sužnji sistema ter odkrito povejo stvari tako, kot so. Dodal je še, da tudi sam vedno odkrito obsodi trgovino z ljudmi kot zločin proti človeštvu. Gre za resnično obliko suženjstva, ki je žal vedno bolj razširjeno. V boju z njim je potrebno prevzeti skupno odgovornost ter odločnejšo politično pripravljenost.

Silvia, dijakinja ene izmed rimskih gimnazij, je papeža vprašala, kaj lahko na področju boja proti trgovini z ljudmi in migracij storijo mladi, tudi preko uporabe družbenih omrežij. Sveti oče je odgovoril, da so mladi v privilegiranem položaju za srečanje z
žrtvami trgovine z ljudmi. Povabil jih je, naj gredo v svoje župnije, združenja, srečajo in predvsem poslušajo te osebe. »Poslušati osebe – od tam bosta rasla konkretna skrb in prizadevanje z vaše strani. Obstaja nevarnost, da bi to postal abstrakten problem. Vendar ni abstrakten, je konkreten. Gre za problem, ki ga je potrebno preučiti, a je pomembna konkretnost. Pri tem gre tudi za tveganje. Nekateri so tvegali svoje življenje.« Papež je mlade spomnil, da morejo konkretno upanje najti v Kristusu, Njega pa najdejo tudi v migrantih, v osebah, ki so zbežale od doma in ostajajo ujete v mrežah. »Ne bojte se srečanja z migranti. Odprite svoje srce, dovolite, da vstopijo, bodite pripravljeni na spremembo. Srečanje z drugim seveda vodi k spremembi, vendar pa se te ni treba bati. Pomagajte Cerkvi ustvarjati možnosti za podelitev izkušenj in integracije.« Sveti oče je dodal, da tudi družbena omrežja predstavljajo, predvsem za mlade, neskončne priložnosti za srečanje. Internet lahko ponudi več možnosti za srečanje in solidarnost, vendar pa je potrebno biti pozoren na to, kako ga uporabljamo. »Za vsak pripomoček, ki ga imamo na razpolago, je bistvenega pomena, kako se človek odloči, da ga bo uporabljal. Dajo ti možnost določenega načina
komuniciranja, toda, kakšna je tvoja izbira? Lahko ga uporabiš za dobro ali ne, odločitev je v tvojem srcu. In če izbereš slabo, bodi pozoren, saj bo izid zelo slab.«

Faith je iz ene izmed oddaljenih držav prišla v Italijo, da bi si tam ustvarila prihodnost. Zanimalo jo je, kako pomagati mladim v državah, kot je njena, da ne bi zapadli v pasti prevar ter v roke trgovcev z ljudmi. Papež je najprej spomnil na strašno dejstvo, da so mnoge mlade žrtve, ki padejo v roke preprodajalcev ljudi, že prej zapustile njihove družine, ker jih je družba zavrgla. Mnoge so v trgovino z ljudmi vpeljali celo njihovi sorodniki in t.i. prijatelji. Zatem pa je Sveti oče poudaril predvsem pomen vzgoje: »Tudi v položaju skrajne stiske se vzgoja kaže za zelo pomembno. Je orodje
pri zaščiti proti trgovini z ljudmi, saj pomaga prepoznati nevarnosti ter se izogniti utvaram. Zdravo šolsko ter župnijsko okolje mladim pomagata brez sramu razkriti trgovce ter postati prinašalci pravih sporočil za druge mlade. Vsi tisti, ki so bili žrtve trgovine z ljudmi so neizčrpen vir podpore za nove žrtve. Pomembno jim je prisluhniti, saj so bistven vir informacij za rešitev mnogih drugih mladih.«

Za mlade je temeljnega pomena, da korak za korakom ustvarjajo lastno identiteto in imajo pri tem oporno točko, svetilnik, nekoga, ki jih vodi, kar želi biti, po papeževih besedah je to Cerkev. »Pomislite na konec 19. stoletja, na Piemont, don Bosca. Videl je mlade na cesti, brez izobrazbe, brez dela. Pričel je z oratoriji, s šolami, usposobili so se za določeno obrt ter dobili delo. To je pot: vzgoja. Vzgoja je danes ime za mir, za razvoj.«

»Katoliška Cerkev ima namen posredovati v vseh fazah trgovine z ljudmi: želi jih obvarovati pred prevarami in zavajanjem; želi jih najti in osvoboditi, ko so zasužnjeni. Želi jim pomagati po tem, ko so osvobojeni. Pogosto osebe, ki so bile prevarane in so z njimi grdo ravnali, ne morejo več zaupati drugim. To je ključ. Da bi mogli mladi preko bližine, prijateljstva pomagati, da bi tisti, ki so bili žrtve suženjstva, trgovine z ljudmi, ponovno najti zaupanje, prijateljstvo, varnost v človeških odnosih.«

Ob koncu srečanja z udeleženci svetovnega dneva premišljevanja o boju proti trgovini z ljudmi je Sveti oče spomnil še na sv. Jožefino Bakhito: »Ta velika Sudanka je tudi danes zgledna priča upanja za številne žrtve suženjstva in more podpirati prizadevanja vseh tistih, ki se posvečajo boju proti tej »rani na telesu sodobnega človeštva, rani v Kristusovem mesu«. (Poslanica za 48. svetovni dan miru 2015, »Ne več sužnji, ampak bratje«, št. 6) Naj nas navdihuje, da bi uresničevali dejanja bratstva do tistih, ki se nahajajo v podložnem položaju. Da bi se pustili nagovoriti, da bi se pustili povabiti v srečanje.«

Srečanje z udeleženci svetovnega dneva premišljevanja o boju proti trgovini z ljudmi

Frančišek, 12. februar 2018

 

januar 2019

JANUAR 

Za evangelizacijo: MLADI V MARIJINI ŠOLI

Da bi mladi ljudje, zlasti v Latinski Ameriki, sledili Marijinemu zgledu in se odzvali Gospodovemu povabilu, naj veselje evangelija posredujejo svetu.

 

»Dragi mladi, ko nas Bog kliče po imenu, je to znamenje našega velikega dostojanstva v Božjih očeh in njegove ljubezni do nas. Bog vsakogar od vas kliče po imenu. Vas vse Bog nagovarja s »ti«, dragoceni ste v njegovih očeh, vredni spoštovanja in ljubezni (prim. Iz 43,4)… Vi mladi morate čutiti, da nekdo resnično verjame v vas: védite, da vam papež zaupa, da vam Cerkev zaupa! In tudi vi zaupajte Cerkvi!«

 

2. Marija!
»Poklical sem te po imenu« (Iz 43,1). Prvi razlog, ki ne govori v prid strahu, je dejstvo, da nas je Bog poklical po imenu. Angel, Božji odposlanec, je Marijo poklical po imenu. Poimenovanje je lastno Bogu. Ko opravlja delo stvarjenja, vsako bitje prikliče k življenju po lastnem imenu. Za vsakim imenom je identiteta, ki je edinstvena v vsem, v vsakem človeku, tisto intimno bistvo, ki ga resnično pozna le Bog. Ta privilegij je Bog delil s človekom, ko ga je povabil, naj sam imenuje živali, ptice in tudi svoje potomce (prim. 1Mz 2,19–21; 4,1). Ta globoko svetopisemski pogled srečamo v mnogih kulturah, ki v imenu prepoznavajo razodetje globoke skrivnosti življenja, pomena bivanja.
Ko Bog nekoga pokliče po imenu, mu razkrije tudi njegovo poklicanost, njegov načrt za svetost in izpolnitev, po katerem človek postane dar za bližnje in po katerem je edinstven. In ko Bog človeku, ki ga kliče, želi razširiti njegovo življenjsko obzorje, mu da novo ime, kot ga je dal Simonu, ki ga je klical »Peter«. Od tu izvira običaj, po katerem nekdo dobi novo ime, ko vstopi v redovno ustanovo, kar nakazuje novo identiteto in poslanstvo. Ker je Božji klic edinstven in oseben, potrebujemo pogum, da bi se lahko ločili od vzorcev prilagajanja, ki pritiskajo na nas, da bi naše življenje v resnici lahko postalo pristen in nenadomestljiv dar Bogu, Cerkvi in vsem ljudem.
Dragi mladi, ko nas torej Bog kliče po imenu, je to znamenje našega velikega dostojanstva v Božjih očeh in njegove ljubezni do nas. Bog vsakogar od vas kliče po imenu. Vas vse Bog nagovarja s »ti«, dragoceni ste v njegovih očeh, vredni spoštovanja in ljubezni (prim. Iz 43,4). Radostno sprejmite ta dialog, ki vam ga ponuja Bog, ta poziv, v katerem se obrača na vas in vas kliče po imenu.

4. Pogum v sedanjem trenutku
Iz gotovosti, da je Božja milost z nami, izvira moč, s pomočjo katere lahko v sedanjem trenutku zberemo pogum, da uresničimo, kar nas Bog prosi tukaj in sedaj, na vseh področjih življenja, da sprejmemo poklicanost, ki nam jo razkriva Bog, da živimo svojo vero, ne da bi jo skrivali ali jo slabili.Da, ko se odpremo Božji milosti, nemogoče postane resničnost. »Če je Bog za nas, kdo je zoper nas?« (Rim 8,31). Božja milost se dotika »sedanjega« trenutka vašega življenja, vas »zgrabi« takšne, kakršni ste, z vsemi strahovi in omejitvami, razkriva pa tudi sijajne Božje načrte. Vi mladi morate čutiti, da nekdo resnično verjame v vas: védite, da vam papež zaupa, da vam Cerkev zaupa! In tudi vi zaupajte Cerkvi!

Mladenki Mariji je Bog zaupal pomembno nalogo ravno zato, ker je bila mlada. Mladi imate moč, ker živite v življenjskem obdobju, ko je energije na pretek. Uporabite to moč in energijo ter izboljšajte svet, začnite pa tam, kjer živite. Želim, da bi v Cerkvi dobili pomembne dolžnosti, da bi se našlo dovolj poguma, da bi se za vas naredil prostor in da bi bili pripravljeni prevzeti katero od teh dolžnosti.

Vabim vas, da znova občudujete Marijino ljubezen: skrbno, dinamično in konkretno ljubezen, polno drznosti in popolnoma posvečeno darovanju sebe. Cerkev, ki bo prežeta s temi marijanskimi lastnostmi, bo vedno Cerkev, ki krene na pot, ki preide lastne
omejitve in meje, da bi iz nje prekipevala milost, ki jo je prejela. Če si dovolimo, da se nas Marijin zgled resnično dotakne, bomo pristno živeli to dobroto, ki nas spodbuja, da Boga ljubimo bolj kot vse drugo, tudi bolj kot sebe, in da ljubimo tiste, s katerimi si delimo vsakdanje življenje. Ljubili pa bomo tudi tiste, ki se nam skorajda ne zdijo vredni ljubezni. To je ljubezen služenja in predanosti, predvsem do najšibkejših in najbolj ubogih, ljubezen, ki spreminja naše obraze in nas napolnjuje z veseljem.

Poslanico želim skleniti s čudoviti besedami svetega Bernarda iz slavne pridige o skrivnosti Marijinega oznanjenja, ki govorijo o tem, kako ves svet pričakuje Marijin odgovor: »Slišala si, o Devica, da boš spočela in rodila sina. Slišala si, da se to ne bo zgodilo od moža, ampak od Svetega Duha. Angel čaka na tvoj odgovor. […] Tudi mi, o Gospa, čakamo na sočutno besedo. [...] Za tvoj kratek odgovor moramo biti prenovljeni in poklicani v življenje. […] Nanj čaka vsa zemlja, ki kleči pred teboj. [...] Hitro mu odgovori, o Devica« (Sermon 4, 8–9; Opera Omnia).

Predragi mladi, Gospod, Cerkev in svet čakajo tudi na vas in vaš odgovor na edinstven klic, ki ga vsakdo prejme v življenju! Medtem ko se vse bolj bliža svetovni dan mladih v Panami, vas vabim, da se na to srečanje pripravljate z veseljem in navdušenjem tistih, ki želijo sodelovati v takšni veliki pustolovščini. Svetovni dan mladih je za pogumne! Ni za mlade, ki iščejo le udobje in ki se umaknejo, ko se pokažejo težave. Ali sprejmete ta izziv?

Poslanica Svetega očeta Frančiška
za 33. svetovni dan mladih 2018
Frančišek, 11. februar 2018

Foto: Barbara Debeljak

 

 

Slika Iveta Šubica Dražgoška pietá (1977) z nedopovedljivo močjo sporoča tragiko nasilne in krivične smrti ter hkrati odstira prostor veri v večno resnico in pravico, ki bo imela na koncu zadnjo besedo. Človeku, ki se ob njej ustavi, brez besed in vztrajno pomaga k iskanju te večne resnice.

Posebna sporočilna vrednost slike je v tem, da ob mozaiku dražgoške bitke (1976) pri spomeniku v Dražgošah iz opusa istega avtorja predstavlja še drugo razsežnost tragičnega dogajanja in posledic dražgoške tragedije.

 

Ive Subic Drazgoska pieta olje na platnu 80x100cm 1977 Foto Tomaz Lunder 1200

Ive Šubic, Dražgoška pietá, olje na platnu, 80 x 100 cm, 1977 (Foto: Tomaž Lunder)

 

Izvirna Pietá je Božja Mati Marija na Kalvariji pod križem z mrtvim Jezusom v naročju. Krog in krog Kalvarije se odpira horizont sveta, za katerega je njen Sin Jezus daroval življenje, da bi mi vsi imeli življenje.

Šubičeva pietá pa je mati z ubitim otrokom v naročju, zaprta v prostoru za debelimi zidovi in zastraženo lino … Zdi se, da odrešenjska žrtev Božjega Sina Jezusa tja ne prodre. Toda, če je ta dražgoška žena imenovana pietá, moremo na sliki ugledati tudi odsev Božje Matere. Neposredno jo vidimo v podobi trpeče matere z ubitim otrokom v naročju. Simbolno pa jo kot Mater upanja zremo tudi v lini nad njo. Lina kljub vojaški straži predstavlja okno upanja, ki ga Bog odpre takrat, ko mu človek zapre vrata.

Bog tudi v Dražgošah odpira okno upanja. Župnik Maks Ocepek je preroško izročil gradnjo cerkve in obnovo župnije pod varstvo fatimske Marije. Tako so Dražgoše doživele čudež zmagoslavja Marijinega brezmadežnega Srca, ko je bila, kljub hudemu nasprotovanju takratnih oblasti, zgrajena in leta 1968 posvečena nova cerkev, v kateri se zbira živa župnija – občestvo verujočih. Na oltarni freski ob tabernaklju je slikar Stane Kregar upodobil dražgoške žrtve v plamenih grma, ki je gorel s plamenom, a ni zgorel (2 Mz 3,2). To njihovo čisto žrtev pa v podobi ubitega otroka v belem slikar Ive Šubic položi v naročje Dražgoške pietá za debelimi zidovi.

Zidovi molka, bolečih spominov in prevpite resnice še vedno stojijo. Pomenljiva je kronologija naslednjih dogodkov: 1968 – posvetitev nove župnijske cerkve sv. Lucije; 1972 – ureditev okolice cerkve s spominsko ploščo z imeni vseh dražgoških žrtev: borcev in talcev (t. i. farna plošča); 1976 – postavljen dražgoški spomenik s kostnico, ki je bil zasnovan z napisnimi ploščami z imeni udeležencev bitke in padlih vaščanov, vendar, kdo bi vedel zakaj, izveden brez zapisanih imen; 1977 – Dražgoška pietá.

Kaj je avtor mozaika in slike, partizan in takrat 19-letni udeleženec dražgoške bitke, po vojni član iniciativnega odbora za postavitev spomenika v Dražgošah ter prvi predsednik komisije za razpis internega natečaja, po izgradnji spomenika doživljal, da je upodobil še Dražgoško pietá? Kaj je zaprto, zamolčano, utišano in zastraženo za zidovi, kar ne sme priti na dan?

Izvirna Pietá je bila napovedana že ob Jezusovem darovanju v templju: da bo njeno lastno dušo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src. (Lk 2, 35) O, da bi se le že razodele zaprte, zastražene, zamolčane, utišane in prevpite misli vseh src, ki tudi v upodobitvi Dražgoške pietá odkrijejo meče, ki presunjajo njihove duše.

Ali se je prevpitih bolečih spominov sploh dovoljeno dotikati? Ali se o tem sploh sme govoriti?

Jezus pred zadnjo večerjo učencem ob napovedi preganjanj ne pove vsega: »Še veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi (Jn 16,12). Napovedal pa je, da pride čas, ko pride on, Duh resnice, ki nas bo uvedel v vso resnico (prim. Jn 16,13).

Zato se je treba zazreti tudi v napis na Šubičevem mozaiku v Dražgošah: »BRATJE, PODAJMO SI ROKE« in v molitvi vztrajno prositi, da nas Duh resnice uvede v vso resnico. Duh resnice nam bo dal v življenju spoznati, kaj je prav, in nas bo okrepil za spolnjevanje njegovih spodbud.

Nad Dražgoško pietá pa je, čeprav še vedno zastraženo, odprto okno upanja. Naj nam pieta z nedopovedljivo močjo še naprej sporoča tragiko nasilne in krivične smrti in hkrati odstira prostor veri v večno resnico in pravico, ki bo imela na koncu zadnjo besedo. Resnico, ki nas bo osvobodila.

Človek, ustavi se ob njej! Človek, glej! Brez besed ti bo vztrajno pomagala k iskanju te večne resnice, da se razodenejo misli tudi tvojega srca.

Tine Skok, župnik v Dražgošah, december 2018

bozji grob 1200

 

Zbrani ob Božjem grobu v veri,
da, ko je moral Božji Sin veliko pretrpeti, ko je moral biti umorjen, da bo tretji dan vstal od mrtvih, kakor je rekel.

Blagoslovljene velikonočne praznike!

DSC 8905 

DECEMBER: V SLUŽBI POSREDOVANJA VERE

Da bi ljudje, ki so zavzeti v službi razumevanja vere, v dialogu s kulturami našli govorico za današnji čas.

To terja novo evangelizacijo, ki razsvetljuje nove oblike in prebuja temeljne vrednote, da bi stopili v stik z Bogom, z drugimi in z okoljem.

Iz Apostolske spodbude “Veselje evangelija” papeža Frančiška, 24. novembra 2013

41. Hkrati velikanske in hitre kulturne spremembe zahtevajo nenehno pozornost, da bi skušali trajne resnice izraziti v govorici, ki dopušča, da prepoznamo trajno novost resnice. V zakladu krščanskega nauka je namreč »ena stvar bistvo /…/ drugo pa je način, kako ga izrazimo« (Janez XXIII. Nagovor ob slovesnem odprtju drugega vatikanskega cerkvenega zbora (11. oktober 1962): AAS 45 (1962), 786: »Est enim aliud ipsum depositum Fidei, seu veritates, quae veneranda doctrina nostra continentur, aliud modus, quo eaedem enuntiantur«). Ko poslušamo povsem pravoverno govorico, ki jo verniki sprejemajo, to včasih ne ustreza pravemu evangeliju Jezusa Kristusa zaradi govorice, ki jo verniki uporabljajo in razumevajo.
Z najboljšim namenom, da bi jim posredovali resnico o Bogu in o človeškem bivanju, jim včasih dajemo napačnega boga ali človeški ideal, ki ni zares krščanski. Na ta način smo sicer zvesti formulaciji, a ne predajamo bistva. To je največja nevarnost. Spomnimo, da »je izraz vere lahko mnogovrsten, in da je prenova izraznih oblik nujna, zato da bi današnjemu človeku predajali evangeljsko oznanilo v njegovem nespremenljivem pomenu«(Janez Pavel II. okr. Ut unum sint: Da bi bili eno (25. maj 1995), 19: CD 63, Ljubljana 1996).

73. Nenehno nastajajo nove kulture v teh velikanskih človeških geografijah. Tu kristjan navadno ne pospešuje ali posreduje več smisla, ampak od teh kultur sprejema drugačne jezikovne rabe, simbole, sporočila in vzorce, ki nudijo nove življenjske usmeritve, katere so pogosto v nasprotju do Jezusovega evangelija. V mestu utripa nova kultura, ki je v njem zasnovana. Sinoda je ugotovila, da so danes spremembe teh velikih območij in kultura, v kateri se spremembe izražajo, odličen prostor za novo evangelizacijo (prim. Propositio 25). To zahteva, da iznajdemo nova področja za molitev in občestvo, ki so privlačnejša in pomenljivejša za mestno prebivalstvo. Zaradi vpliva sredstev družbenega obveščanja podeželska področja niso izvzeta iz teh kulturnih sprememb, ki povzročajo tudi znatne spremembe v njihovem načinu življenja.

74. To terja novo evangelizacijo, ki razsvetljuje nove oblike in prebuja temeljne vrednote, da bi stopili v stik z Bogom, z drugimi in z okoljem. Potrebno je, da dospemo tja, kjer nastajajo nove zgodovine in vzorci, in z Jezusovo besedo dosežemo najgloblje jedro duše mest. Ne smemo pozabiti, da je mesto področje mnogih kultur. V velikih mestih lahko opažamo »vezno tkivo«, v katerem skupine oseb med seboj delijo iste življenjske prostore in podobne nazore in se združujejo v nove človeške povezave, kulturne prostore in nevidna mesta. Različne kulturne oblike dejansko živijo skupaj, a pogosto delujejo ločevalno in nasilno. Cerkev je poklicana, da se postavi v službo težavnega pogovora. So meščani, ki prejemajo primerna sredstva za razvoj osebnega in družinskega življenja. Po drugi strani pa je zelo veliko »nemeščanov«, »polmeščanov«ali »brezdomcev«. Mesto poraja nekakšno stalno dvoumnost. Svojim meščanom nudi neskončno veliko možnosti. Istočasno pa se pojavljajo tudi številne  težave za poln razcvet življenja. To nasprotje povzroča pretresljivo trpljenje. V mnogih delih sveta so mesta prizorišča množičnih protestov, v katerih na tisoče prebivalcev zahteva svobodo, udeležbo in pravičnost. Prav tako uveljavljajo različne zahteve, ki jih tudi s silo
ni mogoče utišati, če niso deležne ustreznega razumevanja.

158. Že Pavel VI. je rekel: »Zbrana skupnost verujočih /…/ pričakuje in prejme /…/ od pridige zelo veliko. Naj bo preprosta, jasna, neposredna, naravnana na ljudi« (Pr. t., 43: AAS (1976), 33).Preprostost je povezana z dejansko govorico. Da ne bi zašli v
nevarnost, da govorimo v prazno, mora biti govorica takšna, da jo ljudje razumejo. Dogaja se, da pridigarji uporabljajo besede, ki so se jih naučili pri svojem študiju ali v določenih krogih, ki pa ne spadajo k navadni govorici njihovih poslušalcev. Nekatere besede so pojmi teologije ali kateheze. Njihov pomen večini kristjanov ni razumljiv. Največja nevarnost za pridigarja je, da se navadi na svojo govorico in misli, da jo uporabljajo in razumejo vsi drugi. Če se hočemo prilagoditi govorici drugih, da bi jih dosegli z Besedo, moramo veliko poslušati, deliti življenje ljudi in mu posvečati pozornost. Preprostost in jasnost sta dve različni stvari. Govorica je lahko povsem preprosta, a pridiga ni dovolj jasna. Lahko postane nerazumljiva zaradi svoje neurejenosti, zaradi pomanjkljive logike ali zato, ker istočasno obravnavamo različna vprašanja. Zato je naslednja nujna naloga, poskrbeti, da pridiga vsebinsko sestavlja enoto, ima jasno ureditev in povezanost med stavki. Tako ljudje zlahka sledijo pridigarju in morejo dojeti logiko tega, kar pove.

159. Naslednja značilnost je pozitivna govorica. Ne poudarja toliko tega, česa ne smemo, ampak bolj pokaže, kaj moremo storiti bolje. Če kdaj omeni kaj negativnega, vedno skuša pokazati tudi pozitivno vrednost, ki priteguje, da ne bi obtičali pri tožbi, stokanju, kritiki ali očitkih vesti. Vrh tega pozitivna pridiga vedno prinaša upanje, usmerja v prihodnost in nas ne vklepa v negativnem. Kako dobro je, če se duhovniki, diakoni in laiki redno srečujejo, da bi skupaj našli sredstva in načine za bolj privlačno oblikovanje oznanjevanja!

07 vratni rob 2017 12 17

Da bi ostareli ob podpori družin in krščanskih občestev svojo modrost in izkušenost uporabili za širjenje vere in vzgojo novih rodov.

Prva stvar, ki jo je potrebno poudariti, je: družba nas zares dostikrat zavrača, zagotovo pa nas ne zavrača Gospod. On nas kliče, da mu sledimo v vsakem življenjskem obdobju. Tudi starost nosi s seboj svoj blagoslov in poslanstvo. Starost predstavlja posebno poklicanost. Evangelij nam tukaj prihaja naproti z ganljivo in spodbudno podobo v opisu dveh starcev, Simeona in Ane, ki nista skrivala svojih let, ampak sta leto za letom pričakovala Gospodov prihod v molitvi in zaupanju. In ko sta v otroku prepoznala Odrešenika, je v hipu odpadlo breme let in dobila sta novo moč za novo nalogo: zahvaljevati se in pričevati za to Božje Znamenje, ki je prišlo na svet.
Hoditi po stopinjah teh dveh izjemnih starih ljudi pomeni najprej postati umetniki molitve. Molitev ostarelih je za Cerkev velik dar. Je zaklad in velika dobrina za celotno družbo, zlasti za tiste, ki so prezaposleni, preveč raztreseni ali zatopljeni v svoj svet. Tudi zanje mora nekdo moliti in prepevati o Božjih znamenjih. Potrebujemo stare ljudi, ki molijo, saj je prav v tem namen in smisel starosti. V molitvi se lahko zahvaljujemo Gospodu za dobrine, ki smo jih prejeli in s tem zapolnjujemo praznino nehvaležnosti okoli nas. Lahko počastimo spomin in žrtve preteklih generacij, obenem pa prosimo za mlado generacijo in posredujemo za njihove želje in pričakovanja. Mlade, ambiciozne ljudi spomnimo, da je življenje brez ljubezni nerodovitno in da je več veselja v dajanju kot v sprejemanju. Stari starši lahko predstavljajo »zbor« velikega duhovnega svetišča, iz katerega se dvigajo molitve, prošnje in slavospevi, ki podpirajo celotno skupnost pri vsakodnevnem delu na njivi življenja.

In končno, molitev nam samim neprestano očiščuje srce. Prošnje in slavospevi Bogu preprečujejo, da bi nam srce otrdelo od sebičnosti, zavisti ali cinizma. Stari ljudje so lahko mladim dragoceni, ko jih spodbujajo na poti iskanja vere in smisla življenja. Cerkev danes postavlja poseben izziv pred potrošniško družbo z željo, da bi se v veselju objeli stara in mlada generacija.

Papež Frančišek (Splošna avdienca 11.marec 2015)

 

15. 5. – nedelja, Binkošti: VERA – DOVOLITI, DA SVETI DUH DELUJE

Apd 2,1-11; Rim 8,8-17 ali 1 Kor 12,3b-7.12-13; Jn 20,19-23

- darovi Svetega Duha.

Binkoštni praznik – praznik Svetega Duha, ki je bil izlit v naša srca. Letos ga zaznamuje tudi obhajanje tedna družine. Skozi teden smo si ogledali, kako so v življenju družine navzoča dela usmiljenja. Resnično lahko zatrdimo, da je družina tisti kraj, kjer je usmiljenje doma. Prvi je do nas usmiljen Bog sam, poklicani pa smo, da usmiljenje izkazujemo tudi drug drugemu. To ni samo po sebi umevno. Velikokrat to od nas zahteva napor, odpoved, premagovanje samega sebe, pa tudi iznajdljivost in odločnost. Binkoštni praznik nam prihaja naproti z veselim sporočilom: Kakor so apostoli na binkoštni praznik v Jeruzalemu prejeli darove Svetega Duha, jih je Bog podaril tudi nam: že pri krstu, nato še pri birmi. Še naprej nam pošilja svojega Svetega Duha, da bi nas prebujal in bi dovolili tem darovom v nas zacveteti in prinašati sadove. Jezus nam bo ponovno izrekel besedo, ki deluje: »Prejmite Svetega Duha.« To skupno praznovanje naj nas presune s tem Božjim delovanjem v nas in nas nato požene najprej v naše družine, da bomo z njegovim ognjem živeli dela usmiljenja in s tem ustvarjali družine – naše domove v kraje sprejemanja, veselja, spodbujanja, pa tudi odpuščanja in prenašanja drug drugega.

Molitev: Troedini Bog! Apostoli so z Marijo enodušno vztrajali v molitvi in prejeli Svetega Duha. Priteguj tudi danes družine, da se bodo z veseljem odpirale Tebi v molitvi in obhajanjem bogoslužij z vso Cerkvijo. Naj tvoj Sveti Duh vliva v družine svoje darove modrosti, umnosti, vednosti, pobožnosti, svéta, moči in strahu božjega. V moči teh darov naj bodo zgovorni pričevalci Tebe, ki si Dobrota, Velikodušnost, Zmernost, Potrpežljivost, Veselje, Blagost, Krotkost, Varnost, Spokojnost, Ljubezen. Tako boš po družinah prepoznaven v tem svetu in družbi, saj nas ljubiš vekomaj. Amen.

Go to top